Sol in modrost9. julij 20141119 branj

Sodelovanje - razmišljanje pred volitvami

Ob vseh teh predvolilnih obljubah se mnogokrat sprašujem, v čem je glavna težava. Nekako ne verjamem, da ljudje zares ne bi hoteli delati dobro. Nekako verjamem, da nihče ne gre "v po

Ob vseh teh predvolilnih obljubah se mnogokrat sprašujem, v čem je glavna težava. Nekako ne verjamem, da ljudje zares ne bi hoteli delati dobro. Nekako verjamem, da nihče ne gre "v politiko" z namenom, da bi lagal in kradel. Mislim pa sicer tudi, da kakšen gre za "uravnovešenje", da bi ohranjal kakšne privilegije, da bi ohranjal "prejšnjost" in še kaj. Iz tega izhajajoč sicer vidim potem takole situacijo:

Če človek ni skrajno pošten, zares iskren in dober, če ni pripravljen za resnico tudi trpeti (priznati recimo, če ga kaj polomi, on, "njegovi" ...), potem se začne diplomacija v slabem pomenu besede ... ne tisto, ko se človek trudi, da bi združeval, temveč tisto, ko se trudi predvsem ohranjati svoj stolček, svoje privilegije, svojo plačo, svoje dobro ime ... in to za vsako ceno. Tudi za ceno velikih krivic, ki jih zaradi njega doživljajo drugi.

Kaj je to - dobro ime?

Res ne cenim lopovov, roparjev, morilcev, tudi tistih ne, ki priznajo (ponavadi priznajo itak šele, ko jih kaj stisne), vendar je neizmerno veliko vredna resnica. Biti vsaj toliko pošten, da človek pove, če ga je polomil. Takemu je morda mogoče postopoma spet zaupati. Če so pa skrite v ozadju vseh vrst stvari, nepojasnjenih, čudnih, sumljivih, potem se človek počuti vse bolj ne-varno v svoji državi. Vse manj ve, komu bi sploh zaupal. Če komu.

Kadar poslušam ali berem obljube kandidatov za poslance, predsednike, župane, večkrat pomislim: Večina od njih govori stvari, ki se mi zdijo dobre. Izvoljeni bi resnično morali odgovarjati za to, kar delajo, kar naredijo, česar ne naredijo, pa naj bi. Tako bi gradili svoje dobro ime in svojo čast.

Problem je v tem, da - kaže - nekateri hitro izgubijo občutek za čast.

Pa v tem, da se grejo preveč "diplomacije", pa se izgubijo v njej.

Pa v izgovorih, kdo je česa (slabega) kriv, ponavadi je večine slabih dogajanj kriv nekdo drug. Mnogi se hvalijo, kaj vse so naredili. Ampak v resnici marsikakšen sad ne zraste v nekaj mesecih, kot npr. zraste večina sadežev na vrtu. Kakšen sad dozori šele po dolgih letih, morda celo nekaj desetletjih - kot je menda tako pri starodavnih orehovih drevesih ... malokdo sploh dočaka sadeže drevesa, ki ga je posadil v svoji odrasli dobi.

Posebno hudo se mi zdi pa to, ko morda nekdo dela dokaj dobro, a mu drugi res nagajajo. Stalno gledajo pod prste ... saj je razumljivo, da gledajo, v resnici moramo svoje delo znati opraviti tako dobro, da nam smejo gledati pdo prste, kaj ... ampak polen pa ne bi smeli metati ...

Zakaj navsezadnje bi ne bila država kot ena razširjena velika družina ...? Tista, v kateri bi si zares pomagali med seboj?

Tista, ko bi nekdo videl, da nekomu nekaj ne gre, pa bi drugi pristopil in mu pomagal. Pa četudi je politčni nasprotnik ali pa pripadnik druge vere ali pa druge narodnosti ali pa ....

To razmišljanje izhaja iz prejšnjega o nadarjenosti in sodelovanju.

V glasbeno šolo ponavadi sprejmejo učence preko preizkusa nadarjenosti. Ne bi bilo slabo, če bi za vsa mesta, ki so v družbi še posebej pomembna, moral kandidat opraviti preizkus nadarjenosti - preizkus človeškosti! Tako za politika. Pa za učitelja. Pa za zdravstvene delavce. Večkrat pa plaho pomislim, kdo bi bil tisti, ki bi odločal, kdo je "nadarjen". Kako se pokaže in dokaže človečnost? In kdo jo prepozna, opazi?

Dodajam slikco, fotografijo združenih pevskih zborov Škofijske gimnazije. Če se ne bi res potrudili in uskladili, bi njihovo petje ne bilo milozvočno in mogočno in ubrano.