Zvonec. Hana pogleda. Soba 13.
Soba 13!
Takoj je vedela, kaj pomeni zvonec.
Stekla je v sobo.
Pogledala ležečo bolnico, pogledala njenega moža .. oba hkrati.
Vedela je, enostavno vedela je ... bolnica je pravkar izdihnila.
Mož je sedel ob postelji svoje žene in z očmi, polnimi žalosti, gledal sestro.
Hana se je zazrla vanj ... kdo jo zdaj potrebuje, zdaj že pokojna gospa ali njen mož? Seveda mož. Prijela ga je za roko ... in ko je gledala njegove žalostne oči, polne solz, ga je enostavno objela, stisnila k sebi ... kot majhnega otroka ... Pa saj je bil tisti trenutek majhen otrok ...
Mož se je prepustil objemu ... kot otrok.
Mož je v času ženine hude bolezni stal ob strani svoji izvoljenki, komaj kdaj je šel malo stran, za uro, dve ... Vedel je, da je žena zelo bolna, vedel je, da pred njo ni več veliko zemeljskega časa.
Pa vendar je čas, ko bližnji zares "odide", težak.
Hana je začutila, da se bolničin mož umirja, objem je popustil.
Zdaj se je posvetila pokojni ženi.
Dotaknila se je je rahlo, prav tako kot prej, ko jo je še negovala.
Gledala jo je v oči. Oči, ki so strmele ... Kam? V svetlobo? Ja. Žena je bila mirna, spokojna ...
Narahlo ji je zatislila oči ...
Pobožala jo je po licih ...
Počivajte v miru, ji je zaželela!
...
"Mama je umrla!" je zaslišala glas, mož pokojne je telefoniral otrokom. Glas je bil poln solz. A hkrati močan. Sprejemanje. Življenje.
Prišli so otroci, prišel je vnuček.
"Kje je babica?" je spraševal. "A spi?"
"Babica je v nebesih," mu je rekla mamica.
Potem sta s sestro Mijo pokojno umili, mazilili z dišečim oljem, oblekli ...
Hana je šla po spominčice, da naredi drobcen šopek in ga da pokojni na prsi.
Ko je šla proti sobi, je videla vnučka pokojne žene.
"Poznaš te rožice?"
"Ja!"
"Veš, kakšno ime imajo?"
Fantek ni vedel.
"Spominčice so ... in prav take barve so tvoje očke! Dala jih bom tvoji babici ... Ja, spominčice so ... In vi se boste spominjali vaše babice!"
"Sestra!" je Hano potem poklical pokojničin mož. Obstala je.
"Hvala vam za prej. Natančno to sem potreboval! Res, najlepša hvala."
Stisnila sta si roki. Hvaležna ... oba.
Žalostna, a hvaležna.
Soba 13!
Takoj je vedela, kaj pomeni zvonec.
Stekla je v sobo.
Pogledala ležečo bolnico, pogledala njenega moža .. oba hkrati.
Vedela je, enostavno vedela je ... bolnica je pravkar izdihnila.
Mož je sedel ob postelji svoje žene in z očmi, polnimi žalosti, gledal sestro.
Hana se je zazrla vanj ... kdo jo zdaj potrebuje, zdaj že pokojna gospa ali njen mož? Seveda mož. Prijela ga je za roko ... in ko je gledala njegove žalostne oči, polne solz, ga je enostavno objela, stisnila k sebi ... kot majhnega otroka ... Pa saj je bil tisti trenutek majhen otrok ...
Mož se je prepustil objemu ... kot otrok.
Mož je v času ženine hude bolezni stal ob strani svoji izvoljenki, komaj kdaj je šel malo stran, za uro, dve ... Vedel je, da je žena zelo bolna, vedel je, da pred njo ni več veliko zemeljskega časa.
Pa vendar je čas, ko bližnji zares "odide", težak.
Hana je začutila, da se bolničin mož umirja, objem je popustil.
Zdaj se je posvetila pokojni ženi.
Dotaknila se je je rahlo, prav tako kot prej, ko jo je še negovala.
Gledala jo je v oči. Oči, ki so strmele ... Kam? V svetlobo? Ja. Žena je bila mirna, spokojna ...
Narahlo ji je zatislila oči ...
Pobožala jo je po licih ...
Počivajte v miru, ji je zaželela!
...
"Mama je umrla!" je zaslišala glas, mož pokojne je telefoniral otrokom. Glas je bil poln solz. A hkrati močan. Sprejemanje. Življenje.
Prišli so otroci, prišel je vnuček.
"Kje je babica?" je spraševal. "A spi?"
"Babica je v nebesih," mu je rekla mamica.
Potem sta s sestro Mijo pokojno umili, mazilili z dišečim oljem, oblekli ...
Hana je šla po spominčice, da naredi drobcen šopek in ga da pokojni na prsi.
Ko je šla proti sobi, je videla vnučka pokojne žene.
"Poznaš te rožice?"
"Ja!"
"Veš, kakšno ime imajo?"
Fantek ni vedel.
"Spominčice so ... in prav take barve so tvoje očke! Dala jih bom tvoji babici ... Ja, spominčice so ... In vi se boste spominjali vaše babice!"
"Sestra!" je Hano potem poklical pokojničin mož. Obstala je.
"Hvala vam za prej. Natančno to sem potreboval! Res, najlepša hvala."
Stisnila sta si roki. Hvaležna ... oba.
Žalostna, a hvaležna.
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
