Smrt v naročju gora - najlepša možna smrt? Ja, nekateri so gotovi, da je tako.
Te dni so sporočili, da so ustavili iskalno akcijo, v kateri so iskali dva naša priznana alpinista ,
Te dni so sporočili, da so ustavili iskalno akcijo, v kateri so iskali dva naša priznana alpinista, Aleša Holca in Petra Mežnarja, za katerima je izginila vsaka sled - odkrivala sta pogorje Shaksgam v zahodnem delu himalajske verige.
Srčno upam, da njuni najdražji zmorejo prenesti strašne stiske ob vsem tem ... čakanju, upanju, obupavanju.
...
Kolikokrat kdo reče, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.
Vendar bi bilo bolje takole reči:
Gora ni nora, nor je tisti, gre nepripravljen in neprimerno opremljen gor.
Nesreče se dogajajo, vsepovsod se dogajajo. Tudi na pragu domače hiše ... samo tedaj ponavadi človeku ne sodijo, saj je bil na "varnem terenu".
Pogovarjala sem se o nekem pokojnem alpinistu z njemu zelo bližnjo osebo. Rekla je, da če je že moral umreti (in bilo ji je strašno težko, pa vendar je rekla!), da je to zanj najlepša smrt - umrl je v gori, ki jo je imel zelo rad. In ni bil objesten, situacijo je nadzoroval, ampak prišlo je nekaj nepredvidenega vmes ... morda mu je padel na glavo kamen, morda se je kamen odtrgal od stene ...
Res, vsak umre ... ampak če že človek more izbirati smrt, bi morda marsikakšen človek rekel, kje bi najraje.
Tako nekako je rekel tudi en moj prijatelj pred nekaj leti - ob smrti Tomaža Humarja, tedaj sem na svojem blogu Od srca do srca objavila - s prijateljevim pristankom - dele njegovega pisma
To pismo sedaj prenašam sem:
Spomnil sem se, kako je žena, takrat, ko sva bila še fant in dekle, gledala, ko sem zaplezal v steno, samo po prstih rok, na katerih sem visel, odtrgal planiko, jo dal med zobe in ji jo prinesel. Bila je čisto bleda.
Pozneje je od mene zahtevala, naj pustim gore ali pa nehava. Rekla mi je, da noče vsakokratnega strahu, ko bom jaz v steni.
No, vidiš, Tomaž se ni pustil odvrniti od stene /.../.
Ne vem, Ana, a mu bo uspelo izplezat, ne vem, kaj se mu je zgodilo - zlomljena noga, rebra, poškodba hrbtenice - vem pa, da tudi če umre v steni, tega ne obžaluje. Strašanska je tista ljubezen do gore-stene, to je nekaj neopisljivega /.../. To se je zgodilo njemu.
Takole ti bom rekel: držim pesti, da mu uspe, da se vrne živ. Če se pa ne vrne, naj mu bo lahka zemljica - upam, da slovenska - /.../
Če mu ne uspe, vedi, da je umrl NAJLEPŠE možne smrti.
V svoj objem ga jemlje največja možna ljubezen ...

Kaj je na svetu najmočnejše ?
Kaj je tisto čustvo, ki nas požene tudi v razne nespametnosti ?
Odgovor je samo eden - ljubezen
Seveda je najmočnejša materinska ljubezen, to je verjetno čustvo, ki se najbolj odraža v našem življenju.
Drugo, bi rekel, je ljubezen do domovine. To čustvo na žalost sproža tudi velike vojne.
Tretje pa je po mojem že ljubezen do gora. Tu je sicer možnost, da z razmislekom daš prednost partnerju, vendar pa je veliko ljudi - v glavnem moških - ki dajo prednost gori. Povedal sem ti že, da sem poznal Nejkota (Nejca Zaplotnika, moja opomba), njemu so gore pomenile več kot vse - pa vendar je nadvse ljubil svojo ženo - in tudi otroke je brezmejno ljubil.
Ko sem jaz zmogel toliko duševne moči, da sem se odpovedal gori, se on ni mogel.
Tomaž je eden izmed najboljših slovenskih alpinistov, upam si reči, da v tem trenutku najboljši.
Ko se po raznih forumih ljudje sprašujejo, češ, kaj mu je bilo treba rinit tja gor, jaz to prekleto dobro vem.
Ljubi jo, ljubi goro, ljubi izziv, ki ga gora ponuja, kljub vedenju, da ga ta ljubica lahko z eno roko poboža, z drugo pa neusmiljeno frcne dol s sebe.

Himalaja je vzela te naše alpiniste:
10. julija 1977 je na pobočjih Hidden Peaka, (Gašerbrum 1, 8.068 metrov) izginil 25-letni Drago Bregar.
15. maja 1979 je šerpa Ang Phu, vodja višinskih nosačev jugoslovanske alpinistične himalajske odprave, ki je delovala v zahodnem grebenu Everesta, skupaj z našima alpinistoma prišel na vrh. Zaradi slabih razmer so morali med sestopom po Hornbeinovem ozebniku bivakirati v zahodni steni. Šestnajstega maja so se že srečali s tovariši, ki so jim prišli naproti, ko je Ang Phu nenadoma zdrsnil v prepad. Naslednji dan so ga našli mrtvega na robu ledenika Rongbuk.
24. aprila 1983 je v lednem plazu pod Manaslujem (8.125 metrov) umrl 31-letni Jernej Zaplotnik - Nejc, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, uveljavljeni pisec, ki je bil tedaj tudi načelnik AO Kranj. Pod istim plazom je umrl tudi 32-letni Ante Bućan, študent elektrotehnike iz Splita. Nesreča se je zgodila med hrvaško odpravo, malo nad taborom I, na ledeniku na višini 4.400 metrov.
22. aprila 1985 ob deveti uri zvečer po lokalnem času je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant - Čita, prav tako vrhunski alpinist, gorski vodnik in reševalec, sicer pa strojni ključavničar, ki je živel v Tržiču. S tovarišem sta sestopala z Jalung Kanga (8.505 metrov, skupina Kangčendzenge, z zahodnega vrha te mogočne gore).
3. maja 1991 sta 35-letna Marija Frantar - Mariča, absolventka geografije in alpinistična inštruktorica AO Rašica, ter 36-letni Jože Rozman, tesarski mojster, sicer pa alpinist AO Tržič in gorski reševalec, oba člana odprave Kanč '91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8.586 metrov). Pihal je močan veter in vrh je bil zavit v oblake. Bila sta 150 metrov pod vrhom, ko sta se javila po radijski zvezi. Bila sta hudo izčrpana, dodatnega kisika jima je zmanjkalo in Frantarjeva je - očitno jo je že prizadel edem - vse slabše videla. Odločila sta se za vrnitev. Ob 19. uri se je Rozman oglasil še enkrat. Kmalu zatem jima je očitno zdrsnilo in padla sta na snežni plato tisoč metrov nižje.
4. septembra 1992 je v daljnem Nepalu spet ugasnilo življenje enega od naših odličnih alpinistov, čeprav te nesreče ne moremo šteti za alpinistično. Med pristopnim pohodom je utonil 31-letni Damjan Vidmar - Damč iz Škofje Loke, član Plezalnega kluba Škofja Loka in udeleženec slovenske odprave na 7.468 metrov visoki vzhodni vrh Kumbakarne (Jannu East). Odšel se je okopat v reko Kabeli Kola, pa mu je najbrž spodrsnilo in odnesla ga je voda.
15. junija 1993 je umrl Boštjan Kekec, alpinist iz Škofje Loke, kot alpinistični inštruktor zaposlen v Teritorialni obrambi, tedaj pa udeleženec slovenske odprave na K2 (8.611 metrov). V četrtem višinskem taboru je s soplezalcem čakal, da bi šla kot druga naveza na vrh. Pa se je vreme poslabšalo, zbolel je za višinsko boleznijo in potem tako oslabel, da ni mogel več sestopiti sam. Tovariši so mu sicer pomagali, toda med prevozom v dolino je (na nadmorski višini 7.300 metrov) izdihnil.
14. oktobra 1994 je med sestopanjem izginil 25-letni Beno Dolinšek, član Mariborske himalajske odprave. Dan poprej sta s tovarišem prišla v T3 (na 6.600 metrov nadmorske višine). Toda začelo je slabo vreme in ker se je tovariš slabo počutil, se je Dolinšek odločil, da poskusi sam priti na vrh Anapurne III (7555 metrov). Dosegel je že višino 7.000 metrov, toda obdajala ga je megla in še snežilo je, zato se je odločil za sestop. Ob 15. uri se je zadnjič javil z višine 6.750 metrov.
20. junija 1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič - Slavc.
30. oktobra 1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6.091 metrov visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 metrov globoko zdrsnil celjski planinec Drago Žlof, po poklicu ekonomist, zaposlen na celjski davčni upravi. Trije tovariši, tako kot oni udeleženci enega od naših trekingov na območje Anapurn, so videli, kam je padel, toda mu niso mogli več pomagati. Šele 4. novembra so njegovo truplo lahko prenesli v dolino in ga dan zatem ob sveti reki Marsiando upepelili po lokalnem običaju. Dvanajstega novembra so žaro pripeljali v domovino in jo pokopali na mestnem pokopališču v Celju.
8. septembra 1996 je med sestopanjem k reki Seti, po kateri so pluli z rafti, izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga.
4. oktobra 1996 zgodaj zjutraj sta iz baznega tabora (5.300 metrov) odšla Žiga Petrič (25 let, študent fakultete za šport) in Bojan Počkar (33 let, mag. gozdarstva), od tedaj ju ni videl nihče več. Sedemindvajsetega septembra sta v spremstvu zdravnice in nekaj Nepalcev prišla pod svoj cilj: dva tisoč metrov visoko vzhodno steno vzhodnega vrha (7.468 metrov) Kumbakarne. Na enega od najvišjih še neosvojenih vrhov, s katerim se je Počkar spopadel že dvakrat, sta se želela povzpeti na alpski način. Kmalu po odhodu na drugo aklimatizacijsko turo, ki ju je vodila proti Kabrujem (vrhovi nasproti njunega cilja), ju je zakrila megla - sicer vsakdanji pojav - in vse bolj je začelo snežiti. Snežilo je vso noč in še naslednji dan. Ko se je 7. oktobra zjasnilo, ni bilo za njima nobenih sledi, vsepovsod so bile le številne plaznice. Iskanje je bilo neuspešno, 17. oktobra so tabor pospravili in se domov vrnili brez njiju.
31. oktobra 1997 je z grebena med skrajno zahodnim vrhom (Nuptse W-2, 7.742 metrov) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, tudi Srednji Nuptse, 7.784 metrov) - očitno zaradi sunka vetra - v jugozahodno ostenje omahnil Janez Jeglič - Johan (36 let), potem ko je četrt ure pred tem končal prvi vzpon prek zahodne steni Nuptseja.
Oktobra 2000 je pri sestopu z Džongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič.
Oktobra 2000 je pod vrhom Lakpa Dordže umrl Andrej Zaman.
15. oktobra 2003 je kmalu po začetku trekinga umrl Emil Veler iz Cirkovc.
Maja 2004 je med vračanjem odprave na Daulagiri na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič. Kot prvi slovenski alpinistični turist je želel osvojiti vrh 8.167 metrov visokega Daulagirija, zato se je spomladi pridružil šestčlanski odpravi pod vodstvom alpinista Andreja Štremflja. Takrat je vrh Daulagirija osvojilo pet alpinistov, Jožetu Šepiču pa je to preprečila višinska bolezen. Zanj je bil usoden sestop z gore, saj se je odprava v dolino spuščala v zelo gosti megli, preostali člani odprave pa so šele po vrnitvi v bazni tabor opazili, da Šepiča ni. Začelo se je iskanje, ki je trajalo 11 dni, pridružili pa so se mu tudi tuji alpinisti, ki so bili tedaj pod Daulagirijem, in domačini.
18. maja 2005 je na Everestu ostal Marko Lihteneker. On in njegov kolega Viktor Mlinar sta osvojila najvišjo točko planeta. Mlinar se je zvečer vrnil v višinski tabor, ki leži na višini 8.300 metrov, Lihteneker pa naj bi zaradi slabega vremena izgubil nadzor nad prostornino kisika. Lihteneker in Mlinar sta sodelovala v ruski komercialni odpravi na Everest, ki jo je vodil Aleksander Abramov.
25. avgusta 2008 se z gore Mustag Tower ni vrnil Pavle Kozjek, prvi slovenski alpinist, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika. Skupaj z Dejanom Miškovičem sta se vzpenjala na 7.273 metrov visoko goro v Pakistanu. Ko sta preplezala steno, sta se na grebenu med obema vrhovoma razvezala. Takoj zatem se je pod Pavletom Kozjekom odlomila snežna opast, zaradi česar je padel čez steno. Miškovič je obtičal na približno 6.400 metrih nadmorske višine in ni imel ustrezne opreme in hrane. Pri sebi je imel le satelitski telefon, s katerim je poklical Gregorja Kresala, tretjega člana odprave, ki pa je bil že v domovini, saj je moral odpravo zapustiti teden prej zaradi bolezni. Pomoč za Miškoviča je prišla pravočasno.
3. oktober 2009: Na osemtisočaku Manasluju, osmi najvišji gori sveta, se je smrtno ponesrečil slovenski alpinist in gorski reševalec Franc Oderlap iz Mežice. Enainpetdesetletni Oderlap je v nepalski Himalaji skupaj z Davom Karničarjem preizkušal opremo za smučarsko odpravo na K2, predvideno v letu 2010, ko ga je na višini 5.800 metrov v glavo zadel kos ledu. Oderlap je kljub uspešnemu prevozu v katmandujsko bolnišnico in takojšnji medicinski pomoči umrl. Alpinist je postal znan po tem, ko se je kot prvi Slovenec povzpel na najvišje vrhove vseh celin.
10. november 2009: Med solo vzponom na Langtang Lirung se je ponesrečil Tomaž Humar. Ta se je po nesreči 9. novembra še javil po telefonu in sporočil, da ima zlomljeno nogo. Pomoč zanj je v slabih vremenskih razmerah prišla prepozno in švicarski reševalci so 13. novembra le še potrdili, da so našli posmrtne ostanke slovenskega alpinista, ki je bil v izjemnih težavah že leta 2005 med vzponom na Nanga Parbat.
http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2014/07/himalaja_vzela_stevilne_slovenske_alpiniste.aspx
http://www.siol.net/novice/crna_kronika/2014/07/iskanje_pogresanih_alpinistov_na_kitajskem.aspx
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje



