Smisel kazni?

Vam kdaj tako kipi, da bi lahko udarili otroka?
Ali kdaj ne vidite nobene možnosti več, da otroku pokažete, kako zelo ga je polomil ali ga lomi in kako strašno se vi počutite ob njegovih "grehih"?
Jaz se kdaj tako počutim. Ne ravno, da bi mi tako prekipevalo, pač pa imam kdaj občutek, da čisto nič, kar naredim, ne vodi v željeno smer - in da morda bi to naredil udarec. Udarec kot šok. Vendar sem proti udarcem.
Sem proti kaznim, ki so kr ene kazni - ki so kazni zaradi kazni, želim pa, da bil moj ukrep učinkovit. Kakšnih posebno dobrih še nisem izumila. Oz. včasih se mi zdi, da sem nekaj dobrega "pogruntala", pa se vendar redko obnese še kdaj prav na isti način. Kot bi bilo vse tisto nekako za enkratno uporabo.
Koliko dela je včasih v tem, da bi bila kazen smiselna. Včasih je enostavneje vse skupaj nekam poslati, pustiti zadevo pri miru in upati, da kljub temu otrok ve, kaj je naredil in da bo v prihodnje bolje.
Morda je enostavneje v družinah z manj otroki, ko je lažje postaviti enaka pravila. Otroci pač vedno iščejo "luknje v zakonih".
Vsaj sodobni otroci.

Doma smo skupaj z otroki brali Bevkovo Zlato vodo. Zgodbe iz njegovega otroštva. Ta knjiga je bila moja najljubša, ko sem bila v 3. razredu (dokler nisem odkrila Kekca nad samotnim breznom in Heidi).
Tako smo brali zgodbo Žganje. Pisatelj piše, kako je doma pomagal tudi pri kuhanju žganja. Tam je potrebno biti neprestano ure in ure, vzdrževati ravno pravi ogenj, da je curek "skuhanega" žganja ravno pravi. (Poznam iz svojega otroštva!) Ko je to obvladal, je večkrat sam kuhal žganje.
In žganje mu je dišalo. (Meni tudi!) Vedel je, da ga ne sme piti, a kljub prepovedi in strahu pred domačimi si je enkrat vendar skrivaj natočil pol kozarca in potem počasi skrivaj srkal.
Ko je prišla do njega babica, je hitro ugotovila, da je z vnukom nekaj narobe. Povohala ga je. Ko je moral narediti nekaj korakov, ga je zaneslo in pritaval je v kot, ko je zgrešil cilj svoje poti.
Babica je šla povedat mami. Mama je prišla vsa "bleda v obraz, velike oči je v začudenju, skoraj v grozi uprla" vanj in potem ga je natepla "po tistem delu telesa, ki je za to najpripravnejši".
In da ga niso slišali, kako tuli, mu je tiščala usta. Za kar je bil še posebej užaljen. Tako užaljen, da je mamo zatožil babici, češ kako je mama grda.
Tukaj se je čutil razkorak v družini, mame očetova družina nikoli ni čisto sprejela. "Kljub pijani omami, ki me še ni popustila, sem se zavedel, da je tedaj bila babica moj tihi zaveznik."
In vnuk je izkoristil "luknjo".
Potem se je Francetu "zahotelo sočutja" in je mamo zatožil tudi očetu: "Mati me je natepla."
Oče je molče hodil po izbi.
"In usta mu je tiščala," je dodala babica z neprikritim ogorčenjem v glasu.
Tedaj se je oče zdrznil v hoji, pogledal babico, ki se je držala napeto, slednjič mu je pogled obvisel na meni.
"Tiho!" je rekel tako strogo, da sem se zlecnil.
In nič več, zopet je hodil od stene do stene. Ta "tiho" ni veljal le meni, temveč tudi babici, celi hiši. /.../
Bilo je, kakor da mi je nevidna roka segla v notranjost in mi neizprono pokazala dvojno krivdo, eno večjo od druge. Tiho sem ždel na peči in bolščal v temna okna, zmeraj bolj sem se treznil. In veliko huje sem se zavedal, kako sem v materino žalost kanil novo grenko kapljo. /.../

Drug primer kazni je v zgodbi Pot v šolo, ko so se otroci iz šole grede zaigrali in se celo popoldne igrali v nekem lazu; ko so popoldanski otroci že šli iz šole, so se jim še oni pridružili, vsi skupaj so pozabili na dolžnosti, ki so jih čakale doma po pouku ... varovanje bratcev in sestric, pomoč na njivi, paša krav ali drobnice ...
Ko je sonce zašlo, so naenkrat ugotovili, "koliko je ura". Še so se smejali in se šalili, ko so pohiteli proti domu, toda vedno manj je bilo smeha in vedno tišji je bilo.
Otroke je skrbelo, kaj jih čaka.
Vsak od nas je bil deležen posebnega pozdrava. Ta je dobil zaušnico, drugi udarec čez pleča ali brco, tretji je bil potegnjen za uho. In vsak je molče spravil ta pozdrav, ni zajokal, le glavo je stisnil med ramena. Vedel je, da je to samo naplačilo in da ga doma čaka še kaj več. Radost dneva se je spremenila v poparjenost in kesanje.
/.../
Tega, kaj je bilo potem, rajši ne povem. Saj lahko uganete. Tisti večer je skoraj po vseh hišah pela šiba.

Ko berem Zlato vodo, začutim toliko srca v teh zgodbah. Vesela sem, da lahko berem take zgodbe z otroki, sama zase bi seveda ne brala teh zgodb.
In ob zgodbah, kjer omenja tudi kazen, razmišljam, da je bila kazen - po sodobnih merilih - neprimerna, toda učinkovita.
Otroci so natančno vedeli, zakaj so bili kaznovani. In morda niso ponovno naredili napake tudi zaradi strahu pred kaznijo.
Danes pa, če starš udari otroka, mu že grozi policija. Otroci se zelo zavedajo svojih pravic, dolžnosti se pa mnogi otroci ne zavedajo.
Iz zgodb se vidi tudi, kako je učinkovita kazen, če je enotna. Potem ni možne pritožbe na višje sodišče, ni razkola med odraslimi. Bevk sicer pravi, da ga ni bolelo, ko ga je mama tepla, zdelo se mu je, da je mamo bolj bolelo kot njega, toda užaljenost, ker mu ni pustila kričati, ga je peljala v to, da je mamo zatožil. Ker je opazil, da odrasli ne vidijo enako tega, kako je bil kaznovan.
Jasno mi je, da kazen v smislu pretepanja, trpinčenja ... ni primerna.
Vendar včasih pomislim: kakšna pa sploh je primerna. Včasih pomislim, da bi bila zelo učinkovita kakšna klofuta, kakšnega otroka bi streznila. Morda bi se tedaj zavedel, kaj je naredil.
Večkrat se mi zdi, da iskanje vzrokov otrokovih napak, iskanje primerne kazni, izvajanje le-te požre ogromno časa in moči ... Več kot je potem učinka.
Pred kratkim mi je neka gospa pripovedovala o tem, kaj vse je ušpičil njen otrok. Res je počel hude "lumparije", na njem je zlomila celo kuhalnico, moral je sam zbrati denar, da je poravnal neko škodo ... In danes, na pragu odraslosti? Prijazen fant je, nasmehne se, ko se srečava, zdi se mi, da ima čut za druge. Mu je zlomljena kuhalnica kaj škodovala? Ali morda koristila?
Vsekakor vidim, da je fant postal odgovoren odrasel človek.

Kazen ne bi smela biti kar nekaj, ne bi smela biti sprostitev jeze odraslega, ne bi smela ponižati otroka (navsezadnje človeka poniža njegov greh). Kazen pravzaprav ni dobro ime, saj naj ne bi šlo za kazen kot kazen, temveč za to, da bi otrok spoznal, kaj je bilo narobe, in popravil po svojih najboljših močeh, kar se popraviti da.

Dodatek:
Razmišljanje izhaja iz misli, ki so se mi utrinjale ob branju Bevkove knjige. Ob primerjanju tistih časov in današnjih. Ob ugotavljanju, kako je včasih fizična kazen splošno veljala za nekaj učinkovitega in nujnega, danes smo pa v čisto ekstremni situaciji.
Pa je danes v resnici bolje? Smo v resnici boljši ljudje? Imamo raje otroke, kot so jih imeli pred sto leti?
Večen izziv.
Gotova sem, da mora vsak od nas sam zase najti najboljše odgovore.
Gotova sem tudi, da večina od nas išče najbolj prave stopinje dan za dnem. Življenje je subjektivno obarvano z različnimi spoznanji.