Tukaj sem izhajala iz Bevkovih zgodb - in tako sem malo primerjala vzgojo včasih in današnjo ... predvsem s stališča fizične kazni.
Zdaj pa želim še nadaljevati svoje razmišljanje - predvsem mi gre za to, kdaj je kazen v resnici smiselna. Kako doseči željeni učinek, željeno posledico. Če je bila kazen smiselna, se po moje ponavadi ve šele kasneje.
Ker (praviloma) gre za nekaj slabega, kar je otrok naredil, naj bi "kazen" spodbudila razmišljanje in spoznanje tega, kaj je bilo narobe. In popravljanje napake, kolikor je mogoče.
Če je nekdo grobo kaznovan, je vprašanje, če bo sploh spoznal svojo napako. Včasih se zbudi le obrambni mehanizem, otrok vidi samo krivico, ki jo je doživel s tako kaznijo, svoje napake pa morda sploh več ne vidi. Kako jo naj potem spozna, ovrednosti, popravi?
Če je kazen groba, morda otrok res ne bo več naredil "prepovedanega", toda ne zaradi spoznanja, temveč le zaradi strahu. Včasih seveda ni pametno čakati, da bo otrok skozi izkušnje spoznal svojo napako. Npr. če majhen otrok hoče delati "poskuse z elektriko" ... Ali če ne upošteva rdeče luči pri semaforju.
Kazni - morda bi bilo bolje uporabiti kakšno drugo besedo, saj v osnovi ne gre za kazen kot kazen, temveč za kazen, preko katere se otrok uči za življenje ... - so torej lahko trdne ograje, ki nudijo otroku varnost, ga vodijo in usmerjajo tja, kjer je pravilno.
Primerna kazen ne bi smela otroka zgreniti ...
Všeč mi je tale misel iz Svetega pisma:
Očetje, ne grenite svojih otrok,
da ne zapadejo v malodušje.
(Kol 3, 21)
Velja tudi za mame.
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
