Smisel
Obstala je na pobočju hriba, na robu gozda. Pred njo se je razprostirala dolina, mehka in voljna in polna življenja.
Obstala je na pobočju hriba, na robu gozda. Pred njo se je razprostirala dolina, mehka in voljna in polna življenja.
Tudi gozd ob njej je kipel od življenja. Dišala, kako dišala je lipa. Danica je razprla nosnice, da je lipa zadihala globoko v njej.
Pa vendar ni mogla popolnoma ponikniti v vse to lepo.
Še vedno boli.
Kako globoka je rana.
Me bo bolelo vedno, prav do smrti? se je vprašala.
Včasih je tako težko videti smisel, je začutila.
Iskreno, iskreno so v njej nastajale misli, rasle in rojevale so se kot mehurčki na vodi, v kateri brblja malček in maha z okroglimi ročicami.
V sebi je čutila praznino ... otopelost.
Kot da ni več živa.
"Ali sem mrtva?" je pomislila. Si potipala obraz, roki, trebuh.
"Sem to jaz? Dan za dnem se sprašujem o smislu življenja ... o smislu mojega življenja ... Je vredno? Zakaj? Zakaj tolikšna preizkušnja? Ima moje življenje smisel? Premalo lepega vidim. Saj ne, da ni lepega, ampak zame je vse umrlo ... Se mi zdi ..."
Naslonila se je v objem drevesa in hrepeneče gledala tja daleč čez dolino in še dlje, tja za hribe. Kjer je počasi tonilo sonce ...
V neskončnost.
V večnost.
Njen duh je hrepenel v želji po večnem objemu miru.
Po večnem počitku.
Tedaj bi končno ne čutila več pekoče bolečine, ki je stalno v njej ... ki jo tako skeli.
Večerna zarja je počivala na oblačkih ... Rdečkasto so barvali po nebu in počasi izrisali neke poteze ...
"Mihela! Kot Mihelin obraz je!" je pomislila.
Zažarel je spomin na njuno nepričakovano srečanje pred nekaj dnevi.
Mihela se ji je zazrla v oči ... Danici je bilo težko. Miheline oči so bile polne solz.
Danica je obstala, v zadregi, to je bilo tako nepričakovano ... a potem je široko razširila roke in jo stisnila k sebi. Tesno tesno sta se objeli.
Začutila je, kako se je prijateljica iz mladosti sprostila v njenem objemu, čutila je, kako se je njena drža zmehčala.
Čutila je, kakšen dar je bil tisti objem. Dar obema.
"Tako težko mi je," je rekla prijateljica, žalosten smehljaj se ji je zarisal okrog ust. "Teža življenja je včasih neznosna ..." Sedli sta na klopco v bližnji park in Mihela je izlila svoje srce.
Danica jo je poslušala. Vez starih časov je bila sveža, močna ... kot nekoč. Čeprav se že dolgo nista videli.
"Spremenjena si," je potem rekla Mihela, "tako drugačna si!"
"Staramo se," se je nasmehnila Danica.
"Ne, ni to. Niso leta. Nekaj drugega vidim. Nekaj trpkega je ..."
Mihela mi je povedala svojo zgodbo, toda jaz ne morem govoriti ..., je pomislila Danica.
"No ja, življenje ne prizanaša ..." je mehko rekla. Ni mogla govoriti, ni želela govoriti.
Ob slovesu sta se objeli in Mihela ji je zašepetala na uho: "Ko bi ti vedela, kako vesela sem, samo nebo je meni tebe poslalo! Tako sem potrebovala, da me nekdo posluša. In prišla si prav ti!"
In zdaj je Danica, polna nemira, stala ob robu gozda in se spet spraševala o vrednosti življenja ...
Zakaj se ji zdi življenje tako težko?
Kolikokrat se ji zdi, da bo šlo ... A pride spet čas, ko jo z vso močjo ovije žalost, strah. Brezup. Groza. Ko ne vidi svetlobe. Ko ne vidi zase nobenega upanja več.
In v prsih jo tako boli. Tako zelo, da bi tulila.
Včasih bi razbijala, da bi ublažila bolečino.
"Saj nekako gre," si je rekla ... "ampak včasih tako boli, da je težko živeti," je vzdihnila sama pri sebi.
"Mihela!" je pomislila. "Mihela! Zadnjič sem ji prinesla veselje. Res sem ji, vem, da sem ji. Tako mirna in spokojna je bila potem!"
Začutila je veliko hvaležnost, da je smela biti tedaj na tistem mestu. Da ji je bilo dano.
In umirajoč dan ji je pobožal nemirno srce ... Začutila je: "Zakaj sem na svetu? ... Morda pa nisem na svetu zato, da bi predvsem čutila smisel, da bi ga čisto preprosto vedno videla ... temveč zato, da bi prinašala svetlobo, sonce ... ne glede na to, ali vidim smisel ali pa se mi je morda prav tedaj izgubil ...? Smisel vendar je ... zagotovo je ... samo včasih ga ne vidim. Tako krhka in šibka sem. "
Duh je zahrepenel višje, v srcu se je zbudila molitev: "Naj mi bo dano prinašati mir, veselje, počitek, biti rama ubogim in trudnim ..., naj mi bo dano to ... in naj to zvesto delam, četudi sama ne bom videla jasno smisla ... Smisel gotovo je ... četudi ga jaz zdaj ne vidim ... Enostavno ni mogoče, da bi bil svet zgrajen na nesmislu ..."
Počasi se je spustila v dolino, sonce je že zdavnaj zatonilo, mrak je objemal svet in steza je bila že temna ... Z vsakim korakom jo je previdno otipala. Čutila se je varno, varno in mirno.
Ja, smisel je. Le vidim ga včasih ne. Naj mi bo dan mir, prosim za pogum, za veselo srce. Amen.
Tudi gozd ob njej je kipel od življenja. Dišala, kako dišala je lipa. Danica je razprla nosnice, da je lipa zadihala globoko v njej.
Pa vendar ni mogla popolnoma ponikniti v vse to lepo.
Še vedno boli.
Kako globoka je rana.
Me bo bolelo vedno, prav do smrti? se je vprašala.
Včasih je tako težko videti smisel, je začutila.
Iskreno, iskreno so v njej nastajale misli, rasle in rojevale so se kot mehurčki na vodi, v kateri brblja malček in maha z okroglimi ročicami.
V sebi je čutila praznino ... otopelost.
Kot da ni več živa.
"Ali sem mrtva?" je pomislila. Si potipala obraz, roki, trebuh.
"Sem to jaz? Dan za dnem se sprašujem o smislu življenja ... o smislu mojega življenja ... Je vredno? Zakaj? Zakaj tolikšna preizkušnja? Ima moje življenje smisel? Premalo lepega vidim. Saj ne, da ni lepega, ampak zame je vse umrlo ... Se mi zdi ..."
Naslonila se je v objem drevesa in hrepeneče gledala tja daleč čez dolino in še dlje, tja za hribe. Kjer je počasi tonilo sonce ...
V neskončnost.
V večnost.
Njen duh je hrepenel v želji po večnem objemu miru.
Po večnem počitku.
Tedaj bi končno ne čutila več pekoče bolečine, ki je stalno v njej ... ki jo tako skeli.
Večerna zarja je počivala na oblačkih ... Rdečkasto so barvali po nebu in počasi izrisali neke poteze ...
"Mihela! Kot Mihelin obraz je!" je pomislila.
Zažarel je spomin na njuno nepričakovano srečanje pred nekaj dnevi.
Mihela se ji je zazrla v oči ... Danici je bilo težko. Miheline oči so bile polne solz.
Danica je obstala, v zadregi, to je bilo tako nepričakovano ... a potem je široko razširila roke in jo stisnila k sebi. Tesno tesno sta se objeli.
Začutila je, kako se je prijateljica iz mladosti sprostila v njenem objemu, čutila je, kako se je njena drža zmehčala.
Čutila je, kakšen dar je bil tisti objem. Dar obema.
"Tako težko mi je," je rekla prijateljica, žalosten smehljaj se ji je zarisal okrog ust. "Teža življenja je včasih neznosna ..." Sedli sta na klopco v bližnji park in Mihela je izlila svoje srce.
Danica jo je poslušala. Vez starih časov je bila sveža, močna ... kot nekoč. Čeprav se že dolgo nista videli.
"Spremenjena si," je potem rekla Mihela, "tako drugačna si!"
"Staramo se," se je nasmehnila Danica.
"Ne, ni to. Niso leta. Nekaj drugega vidim. Nekaj trpkega je ..."
Mihela mi je povedala svojo zgodbo, toda jaz ne morem govoriti ..., je pomislila Danica.
"No ja, življenje ne prizanaša ..." je mehko rekla. Ni mogla govoriti, ni želela govoriti.
Ob slovesu sta se objeli in Mihela ji je zašepetala na uho: "Ko bi ti vedela, kako vesela sem, samo nebo je meni tebe poslalo! Tako sem potrebovala, da me nekdo posluša. In prišla si prav ti!"
In zdaj je Danica, polna nemira, stala ob robu gozda in se spet spraševala o vrednosti življenja ...
Zakaj se ji zdi življenje tako težko?
Kolikokrat se ji zdi, da bo šlo ... A pride spet čas, ko jo z vso močjo ovije žalost, strah. Brezup. Groza. Ko ne vidi svetlobe. Ko ne vidi zase nobenega upanja več.
In v prsih jo tako boli. Tako zelo, da bi tulila.
Včasih bi razbijala, da bi ublažila bolečino.
"Saj nekako gre," si je rekla ... "ampak včasih tako boli, da je težko živeti," je vzdihnila sama pri sebi.
"Mihela!" je pomislila. "Mihela! Zadnjič sem ji prinesla veselje. Res sem ji, vem, da sem ji. Tako mirna in spokojna je bila potem!"
Začutila je veliko hvaležnost, da je smela biti tedaj na tistem mestu. Da ji je bilo dano.
In umirajoč dan ji je pobožal nemirno srce ... Začutila je: "Zakaj sem na svetu? ... Morda pa nisem na svetu zato, da bi predvsem čutila smisel, da bi ga čisto preprosto vedno videla ... temveč zato, da bi prinašala svetlobo, sonce ... ne glede na to, ali vidim smisel ali pa se mi je morda prav tedaj izgubil ...? Smisel vendar je ... zagotovo je ... samo včasih ga ne vidim. Tako krhka in šibka sem. "
Duh je zahrepenel višje, v srcu se je zbudila molitev: "Naj mi bo dano prinašati mir, veselje, počitek, biti rama ubogim in trudnim ..., naj mi bo dano to ... in naj to zvesto delam, četudi sama ne bom videla jasno smisla ... Smisel gotovo je ... četudi ga jaz zdaj ne vidim ... Enostavno ni mogoče, da bi bil svet zgrajen na nesmislu ..."
Počasi se je spustila v dolino, sonce je že zdavnaj zatonilo, mrak je objemal svet in steza je bila že temna ... Z vsakim korakom jo je previdno otipala. Čutila se je varno, varno in mirno.
Ja, smisel je. Le vidim ga včasih ne. Naj mi bo dan mir, prosim za pogum, za veselo srce. Amen.
Galerija (2)
Srčne zgodbeDar življenja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
