Slonim na oknu - v Auschwitzu
sredi noči ko vse se umiri slonim na oknu v auschwitzu psi lajajo ta
sredi noči
ko vse se umiri
slonim na oknu v auschwitzu
psi lajajo tam nekje čez
v pozno noč -
kot nekoč
kot tedaj -
med vojno -
psi lajajo
misel hiti daleč nazaj
k ljudem
ki so jih v številke spremenili
jim vtisnili v nadlaket večni pečat
ki so jim sanje, upe svetle vse razbili
ki so jih potolkli na tla
ponižali do konca
slačili do nagega
brili do golega
mnogim so ubili telo in duha
jaz pa slonim na oknu
v auschwitzu v temo zroč
in čutim temno žalost v sebi
psi lajajo kot nekoč
tudi danes v pozno noč
nad menoj nebo je spokojno
kot nekoč
isto nebo mehko prosojno -
kot se je tedaj sklanjalo
nad auschwitz
se sklanja nad mene nocoj
nebo je isto
nad vsemi nami
bodimo skupaj
s srcem ob srcu
z ramo ob rami
Nekatere njegove slike so kot razbitine (razbito steklo čez), niso razbitine po nesreči, tako je prikazal to, kar je čutil v svoji duši.
Marian Kolodziej je veliko let po vojni, začel je šele l. 1993, za svojo terapijo risal, slikal ... Vrstijo se sami taboriščni prizori.
Njegove slike so v muzeju pod cerkvijo blizu Auschwitza.
Eno noč smo prenočili v samostanu ob tej cerkvi ... v njem smo bili zvečer in jaz bi kar ostala tam čez noč.
Galerija (6)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
