Slišala sem vašo osmrtnico!

Pred cerkvijo na klopci urejam neke papirje in mimo se s kolesom pripelje znana gospa.
Pozdravlja že od daleč in preseneti me, ko opazim njen začuden pogled.
S kolesa zakliče: "Imela sem vas za mrtvo! Slišala sem vašo osmrtnico!"
Pride bliže do mene in nadaljuje: "Ja, slišala sem, rekli so, da je umrla Ana Kos. In sem potem spraševala okrog, pa ja ni umrla ta gospa, ta mama, ki ima toliko otrok. Pa če ste bili kaj bolni. Nihče ni nič vedel. Res vas že nekaj časa nisem videla."
"To ste slišali? ... !" rečem.
"Ja, v ponedeljek sem slišala ..." še kar razmišlja.
"V ponedeljek?"
"Ja, v ponedeljek. Potem sem molila za vas," nadaljuje.
"Veste, prav v ponedeljek sem bila v zelo hudi stiski. Hvala, ker ste molili zame!" se ji zahvalim.
Še nekaj časa se pogovarjava, gospa kar ne more verjeti, da sem živa, ko je pa vendar slišala, da sem umrla.
Jaz pa sem mislila na to, kako sem tisti dan, te čase sploh, silno potrebovala dodatne molitve ...
In jih morda bila deležna tudi zato, ker so nekateri mislili, da sem umrla ...
Sicer pa sem ... tedaj ... res skoraj umrla ...

Kasneje, ko sem šla domov, sem razmišljala o tem, kako nič ne vemo o tem, koliko dni na zemlji nam je danih. "Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure! ..." pravi tudi Jezus v priliki o desetih devicah (Mt 25, 1-13).

P.S.: Spomin na tole doživetje mi je obudila Marija. Ko je napisala nekaj šaljivega o podobni tematiki.