Skrb za starejše - dom le privilegij?
Ko sem bila mlajša, so se mi zdeli domovi za stare nekaj strašnega. Predvsem zaradi skoraj popolne gotovosti, da je to le prostor, kjer žal č
Ko sem bila mlajša, so se mi zdeli domovi za stare nekaj strašnega. Predvsem zaradi skoraj popolne gotovosti, da je to le prostor, kjer žal človek nima druge perspektive, kot da umre. In smrt pač ni kar tako. Ker je tako grozno dokončna.
Poleg tega je sprememba kraja bivanja za starega človeka lahko zelo težka.
Zapustiti svoj dom, svoje navade, svoj urnik, se prilagoditi drugim prostorom, drugim ljudem, drugemu ritmu ... in to na starost, ko ima človek ponavadi zelo ustaljene navade, postaja bolj tog - to ni kar tako.
Počasi pa sem začela ugotavljati, da bi bilo morda bolje iti v dom (seveda, če človek to želi) tedaj, ko je človek še pri "močeh", da lažje sprejme nove pogoje, se prilagodi, udomači okolje, se vključi vanj, sprejme nove sostanovalce. Da je pred njim res še kaj več, ne le smrt.
In potem sem se zares soočala s posamezniki, ki so šli v dom. In (s)poznala dve gospe, ki sta prav oživeli, ko sta prišli v dom. Obe sta imeli doma nemogoče pogoje zaradi moža - in čeprav neradi, sta pristali v domu - in tam sta se čudovito vključili in vzdrževali lepe stike tako s sorodstvom kot s sostanovalci. Za eno od njiju se mi je zdelo, da se je prav razcvetela. Vključila se je v domske aktivnosti in najbrž izživela še marsikaj, kar bi ji bilo skoraj gotovo nedosegljivo, če bi ostala doma - ob možu, ki je bil grob in nasilen do nje.
Tako sem videla, da so domovi veliko več kot le čakanje na smrt.
Tako s stališča starega človeka.
Potem pa še s stališča otrok ali drugih sorodnikov, ki naj bi skrbeli za te ljudi doma. Soočala sem se s stiskami teh ljudi, ki so hodili v službo in jih je skrbelo, kako je doma. Spominjam se, kako je eno gospo skrbelo, kako je doma z mamo - mama je pa padla s postelje in nekaj ur ležala na tleh, vstati ni mogla, telefonirati ni mogla ...
Kako se je ta gospa oddahnila, ko so dobili prostor v domu. Mamo so preselili tja in njena hči je spet lažje mirno delala v svoji službi, ni je neprestano skrbelo, kako je z mamo; po službi je pa redno hodila na obisk v dom. Tako je morda tudi mama imela več od hčerke kot prej. In še nekatere stvari, kuhanje, pranje, čiščenje ... so naredili drugi in tako (se) sta tisti čas, ko sta bili skupaj, res lahko posvetili druga drugi.
Tako o domu. Iz vsega povedanega se vidi, da se mi zdi namestitev v domu za marsikoga dobra možnost. To dokazuje tudi tale zgodba: Nora sreča.
A v zadnjih letih se srečujem tudi z zgodbami, ko bi upokojenec bil rad v domu, pa ne more - zaradi denarja. Pa ne zaradi tega, ker bi sam ne mogel plačati doma, temveč zato, ker mora s svojo pokojnino preživljati svoje otroke, marsikateri je brezposeln. In tako s to pokojnino preživi več ljudi.
Je to dobro, slabo?
Lahko je dobro, če se mladi zavedajo, da ni starš enostavno dolžan to narediti in da se tudi zato ustrezno potrudijo za odnose med njimi. Sicer je pa to samo težka žrtev.
Morda sem malo sentimentalna, toda poznam primere, ko se je zdel star človek v domu "spravljen", v miru, zadovoljen, pa je moral ven ...
Sama seveda ne morem in ne znam odločati glede državnega denarja .... Toda gotova sem, da bi v pravni in socialni državi ne smelo biti tako.
Zbudil se je en star spomin:
Bilo je okrog l. 1975. V času mojega otroštva so še hodili okrog pravi berači. Tisti, ki so šli od hiše do hiše, dobili kaj za pod zob in prespali, potem pa šli naprej. Spominjam se treh takih. Eden je imel okrogla očala in zaradi tega se mi je zdel posebno zanimiv in pameten. Enega pa smo enkrat od daleč gledali, kako je sušil gate na grmu, on pa ležal v travi zraven. No, nekaj takih spominov imam.
In zakaj pišem o tem?
Zato, ker so enkrat v šoli poklicali enih par nas in nam naročili, da poiščemo enega od teh beračev in mu povemo, da gre v dom. Spominjam se popoldneva, ko smo otroci prelazili "grabne" in bregove in iskali in končno na neki kmetiji našli enega od teh beračev, da mu predamo sporočilo. Kaj je bilo potem z njim, ne vem, zdi se mi, da potem teh mož ni bilo več naokoli.
Želela sem reči, da je nekdo vendar tedaj imel denar zanje ... Najbrž država.
Poleg tega je sprememba kraja bivanja za starega človeka lahko zelo težka.
Zapustiti svoj dom, svoje navade, svoj urnik, se prilagoditi drugim prostorom, drugim ljudem, drugemu ritmu ... in to na starost, ko ima človek ponavadi zelo ustaljene navade, postaja bolj tog - to ni kar tako.
Počasi pa sem začela ugotavljati, da bi bilo morda bolje iti v dom (seveda, če človek to želi) tedaj, ko je človek še pri "močeh", da lažje sprejme nove pogoje, se prilagodi, udomači okolje, se vključi vanj, sprejme nove sostanovalce. Da je pred njim res še kaj več, ne le smrt.
In potem sem se zares soočala s posamezniki, ki so šli v dom. In (s)poznala dve gospe, ki sta prav oživeli, ko sta prišli v dom. Obe sta imeli doma nemogoče pogoje zaradi moža - in čeprav neradi, sta pristali v domu - in tam sta se čudovito vključili in vzdrževali lepe stike tako s sorodstvom kot s sostanovalci. Za eno od njiju se mi je zdelo, da se je prav razcvetela. Vključila se je v domske aktivnosti in najbrž izživela še marsikaj, kar bi ji bilo skoraj gotovo nedosegljivo, če bi ostala doma - ob možu, ki je bil grob in nasilen do nje.
Tako sem videla, da so domovi veliko več kot le čakanje na smrt.
Tako s stališča starega človeka.
Potem pa še s stališča otrok ali drugih sorodnikov, ki naj bi skrbeli za te ljudi doma. Soočala sem se s stiskami teh ljudi, ki so hodili v službo in jih je skrbelo, kako je doma. Spominjam se, kako je eno gospo skrbelo, kako je doma z mamo - mama je pa padla s postelje in nekaj ur ležala na tleh, vstati ni mogla, telefonirati ni mogla ...
Kako se je ta gospa oddahnila, ko so dobili prostor v domu. Mamo so preselili tja in njena hči je spet lažje mirno delala v svoji službi, ni je neprestano skrbelo, kako je z mamo; po službi je pa redno hodila na obisk v dom. Tako je morda tudi mama imela več od hčerke kot prej. In še nekatere stvari, kuhanje, pranje, čiščenje ... so naredili drugi in tako (se) sta tisti čas, ko sta bili skupaj, res lahko posvetili druga drugi.
Tako je jasno, da zame dom ni bič več bavbav, ampak koristna ustanova, pogosto najboljša možnost.
Poznala pa sem ljudi, ki za nobeno ceno ne bi šli v dom - in tudi jaz bi rada živela do zadnjega doma - vsaj zaenkrat tako mislim.
Pogovarjala sem se z gospo, staro precej čez 80 let, ki pravi, da ji sin pravi, da ne sme v dom, kdo bo pa doma kuhal in pospravljal. Tako o domu. Iz vsega povedanega se vidi, da se mi zdi namestitev v domu za marsikoga dobra možnost. To dokazuje tudi tale zgodba: Nora sreča.
A v zadnjih letih se srečujem tudi z zgodbami, ko bi upokojenec bil rad v domu, pa ne more - zaradi denarja. Pa ne zaradi tega, ker bi sam ne mogel plačati doma, temveč zato, ker mora s svojo pokojnino preživljati svoje otroke, marsikateri je brezposeln. In tako s to pokojnino preživi več ljudi.
Je to dobro, slabo?
Lahko je dobro, če se mladi zavedajo, da ni starš enostavno dolžan to narediti in da se tudi zato ustrezno potrudijo za odnose med njimi. Sicer je pa to samo težka žrtev.
Morda sem malo sentimentalna, toda poznam primere, ko se je zdel star človek v domu "spravljen", v miru, zadovoljen, pa je moral ven ...
Sama seveda ne morem in ne znam odločati glede državnega denarja .... Toda gotova sem, da bi v pravni in socialni državi ne smelo biti tako.
Zbudil se je en star spomin:
Bilo je okrog l. 1975. V času mojega otroštva so še hodili okrog pravi berači. Tisti, ki so šli od hiše do hiše, dobili kaj za pod zob in prespali, potem pa šli naprej. Spominjam se treh takih. Eden je imel okrogla očala in zaradi tega se mi je zdel posebno zanimiv in pameten. Enega pa smo enkrat od daleč gledali, kako je sušil gate na grmu, on pa ležal v travi zraven. No, nekaj takih spominov imam.
In zakaj pišem o tem?
Zato, ker so enkrat v šoli poklicali enih par nas in nam naročili, da poiščemo enega od teh beračev in mu povemo, da gre v dom. Spominjam se popoldneva, ko smo otroci prelazili "grabne" in bregove in iskali in končno na neki kmetiji našli enega od teh beračev, da mu predamo sporočilo. Kaj je bilo potem z njim, ne vem, zdi se mi, da potem teh mož ni bilo več naokoli.
Želela sem reči, da je nekdo vendar tedaj imel denar zanje ... Najbrž država.
Galerija (3)
Ljudje med sebojKepa soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
