Skrb za starejše - dom le privilegij?
Ko sem bila mlajša, so se mi zdeli domovi za stare nekaj strašnega. Predvsem zaradi skoraj popolne gotovosti, da je to le prostor, kjer žal č
Ko sem bila mlajša, so se mi zdeli domovi za stare nekaj strašnega. Predvsem zaradi skoraj popolne gotovosti, da je to le prostor, kjer žal človek nima druge perspektive, kot da umre. In smrt pač ni kar tako. Ker je tako grozno dokončna.
Poleg tega je sprememba kraja bivanja za starega človeka lahko zelo težka.
Zapustiti svoj dom, svoje navade, svoj urnik, se prilagoditi drugim prostorom, drugim ljudem, drugemu ritmu ... in to na starost, ko ima človek ponavadi zelo ustaljene navade, postaja bolj tog - to ni kar tako.
Počasi pa sem začela ugotavljati, da bi bilo morda bolje iti v dom (seveda, če človek to želi) tedaj, ko je človek še pri "močeh", da lažje sprejme nove pogoje, se prilagodi, udomači okolje, se vključi vanj, sprejme nove sostanovalce. Da je pred njim res še kaj več, ne le smrt.
In potem sem se zares soočala s posamezniki, ki so šli v dom. In (s)poznala dve gospe, ki sta prav oživeli, ko sta prišli v dom. Obe sta imeli doma nemogoče pogoje zaradi moža - in čeprav neradi, sta pristali v domu - in tam sta se čudovito vključili in vzdrževali lepe stike tako s sorodstvom kot s sostanovalci. Za eno od njiju se mi je zdelo, da se je prav razcvetela. Vključila se je v domske aktivnosti in najbrž izživela še marsikaj, kar bi ji bilo skoraj gotovo nedosegljivo, če bi ostala doma - ob možu, ki je bil grob in nasilen do nje.
Tako sem videla, da so domovi veliko več kot le čakanje na smrt.
Poleg tega je sprememba kraja bivanja za starega človeka lahko zelo težka.
Zapustiti svoj dom, svoje navade, svoj urnik, se prilagoditi drugim prostorom, drugim ljudem, drugemu ritmu ... in to na starost, ko ima človek ponavadi zelo ustaljene navade, postaja bolj tog - to ni kar tako.
Počasi pa sem začela ugotavljati, da bi bilo morda bolje iti v dom (seveda, če človek to želi) tedaj, ko je človek še pri "močeh", da lažje sprejme nove pogoje, se prilagodi, udomači okolje, se vključi vanj, sprejme nove sostanovalce. Da je pred njim res še kaj več, ne le smrt.
In potem sem se zares soočala s posamezniki, ki so šli v dom. In (s)poznala dve gospe, ki sta prav oživeli, ko sta prišli v dom. Obe sta imeli doma nemogoče pogoje zaradi moža - in čeprav neradi, sta pristali v domu - in tam sta se čudovito vključili in vzdrževali lepe stike tako s sorodstvom kot s sostanovalci. Za eno od njiju se mi je zdelo, da se je prav razcvetela. Vključila se je v domske aktivnosti in najbrž izživela še marsikaj, kar bi ji bilo skoraj gotovo nedosegljivo, če bi ostala doma - ob možu, ki je bil grob in nasilen do nje.
Tako sem videla, da so domovi veliko več kot le čakanje na smrt.
Galerija (3)
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
Sorodni zapisi
Sol in modrostPunčka
Zgodba pravi, da je Franz Kafka v nekem parku, kamor je vsak dan zahajal, nekega dne srečal deklico, ki je jokala. Izgubila je svojo punčko in bila je neutolažljiva.
19. jul. 2018
Sol in modrostAnketa o uporabi mobitela
Ko me kdo prosi, da izpolnim kakšno anketo, to ponavadi naredim ... Ampak večkrat so vsaj kakšna vprašanja čisto čudna ... Taka, da ni nanje mogoče odgovori
4. mar. 2018Sol in modrost
Po referendumu ... sem žalostna
Tisto, ko greš v trgovino, da kupiš hladilnik! Nimajo nobenega primernega, ki bi bil poceni. Ampak ker hladilnik kupuješ že "sto let", ga zdaj kupiš (četudi nimaš denarja), četudi je dvakrat dražji, kot bi bil la
26. sep. 2017