Skozi ivje nad oblake - do sonca na Lubniku

V časih kratkih dni in dolgih noči včasih kar ni dovolj svetlobe, sonca pa sploh. Je potrebno iti ponj - višje, nad oblake!

Tale potep ni današnji, je pa za bujenje lušta po lepem, višjem, višjih ciljih, hrepenenju!

Odpeljali smo se proti Škofji Loki, saj smo se odločili, da poiščemo sonce na Lubniku, dobrih 1000 m visoki gori (1025 m), ki se dviga nad Škofjo Loko.
Sprejel nas je praznično okrašen gozd.



Čisto božično okrašen.













Naši moški radi tovorijo palice ... Jaz sem seveda čisto za to, da prinesejo domov kaj drv za podkurit!



Kako se zlato zablešči tale grm. Zlato na srebrnem ozadju!





Meja!
Prišli smo do sonca!



Lepote narave uživaj molče!





1000 metrov!
"Od tu naprej,
če si zakej,
ga pij, se smej,
saj s' greha frej!"
Ko bi bilo tako enostavno!
Pogovarjamo se o tem zapisu na tabli.
Ko se trudimo (tudi npr. s hojo v gore), se (o)čistimo.



Še malo in že smo pri koči.



Gore ... Kamniške, Julijci s Triglavom ...



Nad oblaki smo! Na soncu!
Malica, martinčkanje, čaj, vpis v knjigo, "štemplji" za fanta.









In spet navzdol ... V gozd ...
Sonce!
Pozdrav soncu!



Zadnji koraki po soncu



in že smo spet v hladni sivini in ivju. Pozdravlja nas lepota gozda, je neizmerno lepo, ustavljamo se in opazujemo belo okrašene liste, vejice ...
Spuščamo se, dolina nas čaka ...

"Božični" okraski (na Lubniku 2)