Skodelica mleka z medom

"Gospa, kaj bi večerjali?"
Bolnica sme zaužiti samo tekočino. Na omarici ima vodo. Za kosilo je pila juho.
"Nič."
Sestra se spomni na to, kako je bolnica zjutraj potožila, kako nima nič moči ...
"Morda bi toplo mleko z medom?"
Bolnica se začudi. Pomisli. "Morda pa bi," šepne.
Vidi se, da najbrž ni niti pomislila na tako možnost.
Sestra pogreje mleko, tako da je precej toplo, vendar ne vroče, zaradi medu ne - da vročina ne uniči zdravilnih snovi, ki so v medu ... a hkrati tako toplo, da bolnico pogreje ... naj da bolnici moči!
Bolnica hvaležno sprejme prijetno toplo skodelico, prsti se je mehko oklenejo ... Skodelico drži v naročju, ko sedi na postelji. Počasi pije ... Hvaležno, požirek za požirkom.
"Najlepša hvala, tako ste me presenetili!"
"Vedno povejte, kadar želite! Med je zdrav, dal vam bo moči!"
Med njima je vez, neko tiho zavezništvo.
Zazdi se ji, kot bi bili soborki.
Zunaj tiho pada večer, po oknu polzijo dežne kaplje.
Bolezen drži v krempljih mlado telo.
Kaj bi dala za to, da bi se bolničino telo okrepilo, kaj bi dala za to, da bi bolnica premagala bolezen!
Žalostna misel na to, ko je prej videla odhajajoče obiskovalce ... Solze so si brisali, bojijo se zanjo.
Temni se ... zdaj zdaj bo noč ... Bolnica se vleže in položi na blazino trudno glavo ...
"Povejte, ko kaj potrebujete! Pozvonite!" še naroči sestra, ko jo toplo gleda. Tudi bolnica jo gleda.
Kaj razmišlja ...? Jo skrbi, kako bo šlo naprej? Jo je strah?
Bolnica zadremlje. Sestra odide s prazno skodelico.