Hana je vstopila v sobo, na pladnju je prinesla večerjo. Bolnik se je zmrdnil, ko je videl, kaj je za večerjo. Malo prej je imel težak poseg in verjetno je bil zdaj zelo utrujen in sit vsega.
Hana ga je proseče pogledala: "Vsaj malo poskusite! Saj morda pa ni tako slabo ..."
"Ne, nočem," je rekel bolnik. "A vi jeste vse?"
"Ne," je pošteno rekla sestra. "Ne maram vsega."
"No, vidite!"
Gledala sta se v oči. Čutila sta se.
"Sestra, jaz bi kavo," je rekel.
"Kavo? Pa zdaj je večer, ne boste spali ..."
"Ja, zdaj, kavo bi rad!" je prav po otroško poprosil.
"Pa ne zdaj ... Boste jutri zjutraj ..."
Molk.
"Sestra, a vi veste, kakšno diagnozo imam?"
"Ne čisto natančno."
"Veste, da imam zelo težko diagnozo?"
"Vem."
Začutila je solze v očeh. In videla je solze v bolnikovih očeh.
Gledala sta se, držala za roke.
Na pladnju se je hladila večerja. Pa kaj, naj se shladi!
Ali je prav, da dobi bolnik za večerjo pravo kavo? Ali bo potem spal?
"Prav, dam vam kavo," se je odločila Hana.
"Nočem je," je zdaj zatrmaril bolnik. Začutila je, koliko bolečine je v njem. Žalost je temnila oči. S čim vse se sooča on, zaradi bolezni telesno šibek in v bolečinah?
"Rada bi vam jo dala!"
Bog ve, koliko kav bo še lahko spil v življenju?
"Res vam jo z veseljem pripravim, upam samo, da ne bo potem noč težka, če ne boste mogli spati ..."
"Tamle je!" Bolniku je zažarel pogled, pokazal je na poličko, kjer je imel instant kavo in skodelico. Toplota je šla po njunih rokah. V sobi je bila pomlad.
Hana je vzela skodelico: "Grem zavret vodo. Boste sladkor?"
Bolnik je pokazal na skodelico, natančno koliko vode naj bo v njej.
"Delam prav?" se je spraševala Hana, ko je šla v kuhinjo in vključila štedilnik, da zavre vodo.
"Ja, delam prav, naj bodo njegovi dnevi lepi, kolikor je le mogoče, naj mu naredim vsaj to majhno veselje, tako majhno, kot je ena sama kavica ... pa četudi večerna ..."
V sobo se je vrnila s skodelico vroče vode, voda je segala natančno do točke, ki ji jo je bolnik pokazal.
Skodelico je položila na mizico ob postelji. Prinesla je kavo. Bolniku v roke je položila žličko in odprla kozarec kave, podržala mu je, da je lahko sam zajel žličko rjavega prahu in ga vsul v skodelico.
Videla je, kako otroško vesel je. Potem je kavo mešal in mešal, gledal jo je, vohal jo je, veselil se je je.
"Povohajte!" ji je ponudil s širokim nasmehom. Koliko veselja je bilo v tistem trenutku v vsem njem!
"Kajne, kako diši!"
"Diši, res diši!" je vdihnila vonj dišeče kave tudi ona.
Skodelico je položil na mizico in užival v tem, da jo ima! Potem je čisto malo srknil, čisto čisto malo. Morda čisto malo zato, da bo za dlje? Za to, da bo na več časa raztegnil veselje ob eni sami kavici?
Koliko je lahko vredna ena sama kavica!
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
