Škoda, da nisem imel otrok

Star mož na invalidskem vozičku. Zavzeto sledi poročilom na TV. Politika ga zelo zanima. Večkrat tudi kaj pokomentira dogajanje.
Včasih zadremlje pred televizijo, sede v vozičku, nasloni se na posteljo in zaspi kot angelček, medtem ko z ekrana poročevalci skušajo spreminjati svet.
"Greste v posteljo?" ga mehko vpraša, ko ga narahko poboža po roki. "Vam pomagam?"
"Ne še, tukaj še najlepše spim," se nasmehne. "Če ležim, težko diham."
Spet se zazre v ekran. Spet potuje po svetu.
"Veste, ko sem bil še mlad ..." se spomni, otroštvo oživi, pripoveduje ... oči žarijo ...
Potem pove o svoji službi, odgovorna je bila. Služba za domovino.
Mirno in spokojno pripoveduje ...
Potem obstane ... se ji zazre v oči in reče: "Škoda, da nisem imel otrok. Tega mi je pa zelo žal. Bi me morda kdaj kakšen obiskal ... Nisva imela otrok ... ni šlo. Žena je že dolgo pokojna. Sam sem ostal. Tako je življenje."
Trenutki zgovorne tišine. V večernem mraku je v sobi otožna žalost.
"Rad sem jo imel," mehko doda.
"Vem." Toplina med njima blaži grenkobo osamljenosti.