Skalnica ali Sveta Gora

Zdaj zdaj bo konec poletja, pa kaj dosti vročine sploh še ni bilo ...

Ampak tako si želim predstaviti en lep obisk gore ... enkrat, ko je bilo zelo zelo vroče, smo v najhujši vročini hiteli na goro. Pa ne na katerokoli goro, temveč na Sveto Goro nad Gorico, nad Solkanom (681 nad morjem).
Pravijo ji Sveta Gora ali Skalnica.
Skalnica?
Prav nič ne preseneti ime, če se človek le odpravi peš na goro. Prav lahko dobi občutek, da so celo goro sestavili iz kamnov. Zložili ... Kot lego kocke.



Pomislim, da so po teh jarkih hodili vojaki, se skrivali pred napadalci, trepetali za svoja življenja ... Pred 100 leti ... Prva svetovna vojna ...
In zdaj hodimo mi, v miru in svobodi ... brez strahu ...



Bilo nas je pet, a smo se hitro razleteli na več "skupin". Tekabaka gre po eni poti, mož z najmlajšima sinovoma po svoji, jaz pa tudi po neki "svoji" ... in glede na to, da pridem na goro zadnja, sklepam, da sem gotovo ubrala kakšno daljšnico!



Posebno mikajo kaverne! Ja, tudi mene, ne le naše moške!
Nekje opazim med potjo napis, da je pred menoj prehod skozi 216 m dolgo kaverno! Spustim se vanjo in nekaj časa tipam po njej, a potem ugotovim, da brez svetilke najbrž ne bo šlo.
Vrnem se ven in pohitim proti cilju.
Na gori začne zvoniti, zato pospešim.



Pozdravi me mogočna cerkev. Maša se že začenja.

Po končanem obredu se sprehodim po cerkvi. Oltarne slike ne poslikam, ker ljudje molijo in nočem motiti.

A vitražem, ki so zadaj in ob straneh, se ne odpovem.
Postojim še malo v miru svetišča.

Vitraž nad korom.



Sveta Klara



Sveti Bernard



Ob odhodu se še enkrat obrnem. Pozdrav svetogorski Mariji!



Tabla malo niže me ponovno spomni na hude čase pred skoraj 100 leti.
Kaj neki so razmišljali vojaki? So se zelo bali? Ali so le vedeli, da imajo dolžnost - ne glede na to, kaj morda mislijo ...?
Divjanje soške fronte je seglo tudi sem. Petega junija 1915 je treščila v cerkev prva italijanska granata, dvajset dni kasneje sta bila cerkev in samostan le še razvalina. Marijino podobo so rešili in je bila vse do 1921 v Ljubljani. Pod italijansko oblastjo so si Primorci vztrajno prizadevali za obnovo porušene cerkve, ki je bila zanje tudi narodni simbol. 26. avgusta 1928 je novo svetišče posvetil goriški nadškof. (Od tu.)



Skromne, a tako lepe rožice ob cesti.



Moj mož mi predstavi svetogorsko kraljico (tukaj malo več)!
Ganjena jo opazujem, zdi se mi tako skromna in neopazna, a hkrati izrazita in veličastna!



Spet smo pri raznih razcepih poti, otroci so že tekli naprej, vsi trije, midva z možem greva vsak po svoje.
Pred menoj je čudovita steza, vem, da sem gor prihajala po drugi. Če grem "rikverc", sem gotova, da te zdajšnje ne poznam.
A nič hudega, gotovo pelje dol proti Solkanu.
Naenkrat opazim na kamnu ob poti sedeti Malega.
Kar strese me: Kaj če bi šla tudi jaz po poti, po kateri je šel mož?
Uf.
"Joj, kaj ti tukaj?" vprašam.
"Ja, sem mislil povedati, da hočem iti po drugi poti, tam, kjer so kaverne! Hočem iti v kaverne!"
"Tata je šel po drugi poti. Joj, kaj če bi šla tudi jaz po tisti?" me kar strese ob misli na dečka, ki čaka svoje starše ob poti. "In ti bi tukaj čakal!"
Mali stvarno reče: "Še vedno, ko ste koga izgubili, ste ga tudi poiskali!"
"No, to je pa res!" se strinjam. Me veseli, da ga ni strah ob misli, da bi dolgo bil sam v neznanem gozdu.



Kakšen razgled je dol proti Solkanu in Soči in mostom čez njo.



Ko z Malim najdeva spodaj pri cesti Skakalca in Tekabako, se odločimo, da gremo del poti nazaj gor - da si ja ob blizu malo bolj ogledamo kaverno.
"In se ohladimo v njej," pravi Skakalec.
Objame nas res čudovit hlad.



Nekajkrat pritisnem na sprožilec fotoaparata, da vidimo nadaljevati svoje raziskovanje kaverne.





Aha, tukaj zavije rov. In tukaj spet.





Ja, pot je trnjeva - kot življenjska pot ... Malega robidovje spravlja v stisko.





Ugotovimo, da dlje ne bo šlo, no, tako ugotovim predvsem jaz, in kljub negodovanju fantov se spustimo navzdol, kjer nas čaka Tekabaka, in še bolj navzdol, kjer nas pri avtu čaka naš šofer, ki je najbrž izumil neko novo smer s Svete gore!



A kaverne nam ne dajo miru in tako - zdaj "oboroženi" s svetilko, ki je bila v avtu - se odpravimo nazaj gor!
Občudujemo rože. Marsikateri ne vem imena.





Tale tako diši, spominja na materino dušico - po vonju, a listke ima precej trde in suličaste ...



Smo že v kaverni! Fanta si izmenjavata svetilko ...



Kakšen strop! Kapniki? Seveda!





O, prišli smo skozi kaverno, na drugi strani pokukamo ven!



In zdaj nazaj!









V Novi Gorici obiščemo sorodnike (prijeten obisk!) in ko se potem vračamo v Ljubljano, me navduši tale prizor s semaforjem in Sveto goro v ozadju.



Počakamo na zeleno luč ...
Kot tolikokrat v življenju ...

O Sveti gori:
Bazilika Marijinega vnebovzetja
Marijanski muzej