Sirena pa še kar tuli ...

Še vedno mu v glavi odmeva sirena ... še vedno mu njen glas vijuga po možganih in še vedno čuti grozo, prav tisto grozo kot takrat ...

Pripravljali so se na veselico. To je bilo veselja! Fantje so pripravljali vse potrebno, da bo veselica uspela ... Andrej se je tako veselil večera, ko bodo skupaj. Tudi dekleta pridejo, eno od njih mu je bilo še posebej všeč. Misel nanjo ga je vznemirjala, upal je, da bosta skupaj, upal je, da bosta morda zaplesala, pomislil je, kako jo bo morda lahko vsaj malo popeljal v noč in užil vsaj kakšen dragocen trenutek z njo.

Hitro je sedel v avto in se odpeljal proti vasi. Fantje so imeli še kup opravkov. Ob cesti je opazil skupino ljudi, pogovarjali so se.

In naenkrat je iz trave ob cesti skočil na cesto majhen otrok.

Ne, nisem hotel, zašepeta Andrej, nisem hotel.

Pritiskal je na zavoro, sukal volan, toda - fantek je enostavno bil tam - in on ni mogel avta ustaviti.

Nisem hotel. Nisem hotel ...

Fantek leži na tleh, ljudje tečejo k njemu, tam na cesti je groza, tam je strah, tam je žalost.

Roke ga ne ubogajo, noge so kot mrtve ... sedi v avtu in ne more steči pogledat, kaj je s fantkom. Ne more iti pomagat.

Dvigajo ga, fantek nič ne joka ... a je kaj narobe z njim, ja, nekaj je narobe z njim, sicer bi jokal, ja, jokati bi moral.

Prosim, jokaj, zadrgeta.

A ni glasu ...

Počasi uspe zlesti iz avta. A se sesede zraven na cesto.

Ljudje govorijo, sliši glasove, a ne razume ničesar.

In potem sirene, tiste grozne sirene.

Tako boli glava ob njih.

V rešilnem avtu prihaja upanje.

Za otroka. A ni glasu od njega. Tako majhen je, čisto breztežen, ko ga dvigne reševalec.

Fantkova mama joka. Jokajo ljudje.

A v njem je vse mrtvo. Ni solz, ničesar ni.

V njem je Groza.

Vidi izraz reševalca.

Slabo je z malim dečkom, zasluti.

Zakaj, fantek, si skočil iz tiste visoke trave na cesto? Nisem te videl, trava je tako visoka. Zakaj?

Ni odgovora.

Rešilni avto odpelje. Sirena gre skozi ušesa. Oh kako ga tišči v glavi ...

A sirene so še tu. In tukaj so ljudje, ki ga sprašujejo vse mogoče. Ki mu dajo, da nekaj piha ... Ki si vse zapisujejo. Kaj si zapisujejo? Zakaj to potrebujejo.

On je mrtev. Zanj ni ničesar več.

Večer, ki se ga je tako veselil, je naenkrat milijone let stran ...

Nikoli več ne bo tega tako pričakovanega večera.

...

Mrtev je, pride do njega glas ...

Mrtev? Kdo je mrtev?

Pa ne tisti mali fantek, fantek iz vasi?

Neeee, joka v njem.

Ti si ga povozil! kriči v njem neprizanesljiv glas, poln obsodbe.

Nisem hotel, zastoka.

Vem, nisi hotel, ga nekdo tolaži.

Žal, fantek je mrtev, ugotavlja trezen glas.

...

Čas mineva.

Včasih gre na pokopališče. Ko ni tam nikogar, pristopi do malega grobka. Boli, tako boli.

Zakaj se je to zgodilo? Zakaj je tisti mali živahni fantek tukaj in ne, kjer bi moral biti, v svojem domu, med srečnima staršema ... Odgovora ni ... Le sirene tulijo. Glavo bo razneslo. Še vedno jih sliši.