Silvestrovo

Razmišljam o silvestrovanjih. Nikoli, res nikoli mi ni nič pomenilo biti v kakšni posebno fini družbi ob izbrani hrani in glasbi ...

No, ja, pravzaprav hočem biti vedno v izbrani družbi ob izbrani hrani in pijači in glasbi ...
Zame so najbolj izbrana družba preprosti ljudje, ki se znajo pogovarjati, znajo povedati, znajo poslušati, imajo kaj povedati in ne da stresajo same neslanosti ali govorijo samo o vremenu in politiki, aja, in športu.
Ampak ti izbranci so lahko katerekoli starosti, poklica, stanu, spola, mestni ali vaški ...
Izbrana hrana je zame lahko čisto preprosta - prav nič me ne veseli, če je nekdo ure in ure pripravljal zato, da bo v pol ure vse pojedeno, ostala pa bo gora umazane posode ... A da bi bila jaz tista, ki bi to počela ... ne ...
Zame je tudi za silvestrski večer čisto dobro, če je na mizi kruh in zraven orehi in še kakšen narezek, sir, sadje, lahko še kaj - če je ljudi veliko in so različnih okusov. In pijača? Čaj iz rožic, ki smo jih nabrali sami. Pa naj bo še kozarec vina ... za tiste, ki jim to pomeni in imajo mero.
Izbrana glasba? Zame je najbolj izbrana in večna klasika, a kdaj pa kdaj rada slišim tudi kaj drugega. In primerna za vstop v novo leto ... za prehajanje tja čez ... za misli ob tem, kaj smo doživeli, za urejanje starega in hkrati ob pogledu naprej se mi zdi prijazna in primerna tudi tale:
Ein Bisschen Frieden (spodaj link slovensko zapete pesmi)

In ta je še posebej posebna, malo nostalgična, ali pa veliko nostalgična! Kako smo jo prepevali, o kako! In ja, takale obleka, kot jo ima ta pevka, mi je veliko bolj všeč, kot so mi obleke sodobnih napol nagih pevk.
Koliko časa je minilo ... 30 let? In kako je danes toliko stvari izumetničenih? Ali pa morda res jaz popolnoma nič ne razumem ... Ta pesem je bila tedaj zmagovalka na Evroviziji!

Evrovizija 1982

Ampak glasba so tudi človeški glasovi. In te imam rada. Tako da če je veliko direktnih človeških glasov, nimam potrebe po še čem. Da je pa glasba nekakšno mašilo ali pa ozadnje, mi pa ni všeč. In če sem kje na kakšni prireditvi, pa imajo tam živ ansambel, ki naj bi stalno igral, ljudje pa vsi klepetajo ... to jaz doživljam kot žalitev nastopajočih.
Glasbo na glas, tako da se ne da pogovarjati, ko naj bi se ljudje srečali, pa včasih doživljam bolj kot hrup kot kot kaj prijetnega ...
In kako bo pri nas jutri zvečer?
Bomo videli! Posebnih načrtov nisem delala, ker se pri mojem delu izven doma včasih spreminja iz dneva v dan, ali bom tam "potrebna" ali ne. Tako sem imela možno zaseden vse dni v tem tednu. No, zdaj kaže, da delam šele na novo leto, ne pa na silvestrovo. Tudi prav. Z bolniki sem zelo rada. Praznik kot praznik pa ima vrednost predvsem, če smo ljudje skupaj po človeško - in v življenju je seveda ogromno prilagajanja.

Ker zdaj vem, da sem jutri zvečer prosta, se lahko na hitro še kaj zmenimo ... Ali pa bomo res v ožjem družinskem krogu ... ... in vrata bodo odprta - na obe strani.
Nekaj naših večjih otrok bo z raznimi svojimi prijatelji, ena hči s svojo novo družino.
Tisti, ki bomo doma, bomo morda nadaljevali kakšno "večno" temo, morda peli, se igrali (pa ja ne šaha! ).
In to je to.
Tako je lepo!
Ker so naša vrata odprta, se lahko zgodi, da se pojavi jutri pri nas še kdo, s katerim zaenkrat nismo zmenjeni. No, prostor imamo ...
Meni je preproščina všeč. Pred leti je na silvestrovo zelo snežilo in prijateljica, ki je bila pri nas, si je želela iti na Žale na mamin grob. In sva gazili sneg in ob 1h ponoči poiskali stranski vhod in obiskali grob prijateljičine mame.
Na silvestrovo?
Zakaj pa ne? Prav rada se spominjam, obema je bilo lepo, obema nama, in prijateljici še posebej, veliko ji je pomenilo iti k mami ...
In potem ... ko odbije polnoč ... potem ... nič drugega ... nov dan je pred nami, nov dan, novo leto, ki prinaša nove poti, nove korake, nove odločitve ...

Vsaj malo sonca!

(Tale mi je všeč posebno zato, ker so vključili malo posebne otroke!)