Sedem debelih in sedem suhih krav
Pred časom sem brala o vinogradnem "splavu
Mama nas je učila: "Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga!"
Miza je bila pri nas tako svet prostor, da nihče ni smel sesti nanjo. Rekli so nam, da če bi kdo sedel na mizi, kjer je prostor le hrano, da mu bo zrastel "tur na riti"! In tega smo se otroci bali!
Moji otroci nimajo tako svetega odnosa do kruha; če pade drobtinica na tla, če ješ zunaj, pravim, da jo bodo pojedle mravljice ali ptički. Razumem, če pade na tla, razumem, da ne postrgamo, kot so marsikje včasih ... toda: da bi se mi zdelo sprejemljivo, da kdorkoli načrtno uniči hrano - zaradi stabilizacije cene - neeee! Ni razloga, ki bi opravičil metanje zdrave hrane stran, uničevanje le-te ...


Tam sta že bila dva zapornika. Ko sta imela posebne sanje, sta razmišljala o tem, kaj njune sanje pomenijo. Jožef jima je razložil sanje - in res se je tako zgodilo, kot jima je Jožef napovedal.
Čez tri dni so enega obeslili, drugega osvobodili.
Ko pa je imel faraon neke posebne sanje, ki si jih ni znal razložiti, so ga pa vznemirjale, se je nekdanji jetnik spomnil na Jožefa in faraon je potem Jožefa prosil, da mu razloži sanje.
Faraon je pripovedoval: Sanjal je o sedmih debelih kravah, ki so prišle iz Nila. In potem je prišlo sedem suhih krav in požrle so sedem debelih krav. Faraona so te sanje vznemirile, težko je čakal na razlago.
Jožef je rekel, da bo sedem zelo rodovitnih let, ko bodo veliko pridelali. A za temi rodovitnimi "debelimi" leti bo prišlo sedem "suhih" let, malo bodo pridelali, vsega bo zmanjkovalo. Stradali bodo.
Faraon je postavil Jožefa za skrbnika, da v deželi preprečijo hudo lakoto.
Tako so v sedmih zelo rodovitnih letih spravili ogromno pridelka, spravili so za naprej ... In ko je prišlo obdobje brez pridelka, so preživeli s tem, kar so prejšnja leta preveč pridelali in shranili. Brez tega bi mnogo ljudi pomrlo.
In prav te egiptovske zaloge so rešile tudi domače skrbnika Jožefa, tudi v deželi, kjer so živeli, je bila huda lakota in njegovi bratje so v Egipt prišli kupit hrano. Ko je Jožef videl, da jim je žal za to, kar so mu hudega storili, jim je odpustil in potem so vsi zaživeli v Egiptu. (1Mz 37-50)
Zgodba o sedmih debelih kravah in potem o sedmih suhih, ki so požrle debele, mi kar odmeva.
Kapitalisti in drugi mogotci, ki v času preobilja mečejo stran hrano, ki jo uničujejo, niso prav nič podobni egiptovskemu Jožefu, ki je shranil za hude čase in tako obvaroval življenje mnogih ljudi.
On je mislil tudi naprej. Mnogi sodobniki mislijo samo nase in nič naprej ... Mislijo samo na svoj zaslužek.



Fotografije mlatilnice in žita so bile posnete enkrat na praznovanju "dneva pod Lovrencem" v Polhovem Gradcu
Zdi se mi, da ni odpuščanja, če uničujejo in teptajo darove narave. Narava se bo izstradala, če jo bomo "molzli" do uničenja ... Razumem kmete v starih časih, ki so vsako travico pokosili, poželi, tudi med kamni (kot pravi moj mož, da so tako delali na pobočjih Črne prsti prav gor do vrha, prav tako so povedali v Breginju in še kje), razumem ljudi, ki so po poljih pobirali zrnca žita - to je bila tako skrb za prežitje kot tudi sveto spoštovanje stvarstva.
Ni prav, da je v časih izobilja, ki je marsikje, toliko lačnih ljudi in celo toliko umirajočih zaradi lakote ...
Ni prav, da tisti, ki imajo veliko ali preveč, ne dajejo od tega za tiste, ki nimajo.
Denar je to, kar jim je v mislih. Žal.
Morali bi poklekniti na svojo zemljo in jo hvaležno poljubiti ... Naša mati je ...
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje


