Se sme otrok s posebnimi potrebami igrati z mojim?

Enkrat mi je prijateljica rekli, da so jo obtožili, da ne dovoli, da se njen otrok igra z nekim "drugačnim" otrokom. To je res gotovo bila grda obtožba, kajti vem, da je ta gospa srčno dobra do vseh otrok, tudi do posebnežev. Res pa "posebnežem" ne dovoli vsega ... kot tudi ne drugim.

Sicer se pa itak vedno lahko sprašujemo, kdo so posebni otroci - in bi bilo potrebno sprejeti njihovo drugačnost - in kdo so res le razvajeni otroci (ali moramo sprejeti tudi razvajenost otrok? ;) )!

Hkrati mi pa ta obtožba pove, da nekaterim vendar ni vseeno, kako je s posebnimi otroki! So sprejeti ali ne? So osamljeni? So vsega krivi? So "čudni", odrivani? So v "getu"?

Morda ni najbolj ustrezna fotka, toda dajem jo kot primer, kjer so skupaj zelo različni otroci, brusijo se in zorijo ... (To je bilo letos poleti ob reki Temenici.)

..................................

Ne vem, če povsod, v nekaterih vrtcih pa zagotovo starši celo podpišejo soglasje, da (ali) se sme njihov otrok igrati z "drugačnim" otrokom ...

Dodajam zanimivo razmišljanje o tem, kaj je intimno - kako lahko vzgojitelji otrokom brišejo ritke, ne smejo pa pregledovati lasišča!

V vrtcu staršem v podpis soglasje, če se lahko otrok igra z otrokom s posebnimi potrebami. Desegregacija s soglasjem? /.../
Razplamtela se je razprava. Za začetek se je izkazalo, da takega soglasja staršem v podpis ne dajejo samo v enem vrtcu, ampak da je ta praksa prisotna tudi drugje.
Potem so se vsi strinjali, da je tako ravnanje nedopustno. Resda, kot poudarja očka, ki ga je to zjutraj doletelo, pobuda ni zrasla v glavi vzgojiteljice, a to še ne pomeni, da bi se sploh smela zgoditi.
Kako se je torej zgodila? V vrtcu imajo že trideset let razvojni oddelek in dve mobilni specialni pedagoginji, ki delata z otroki s posebnimi potrebami. Ker se tem otrokom zdi igra z otroki iz drugih skupin imenitna in ker so tudi ti navdušeni, če se lahko igrajo z njimi, jih specialni pedagoginji občasno povabita zraven.

Se pa je zgodilo, da kakšni starši nad tem niso bili navdušeni. »Specialni pedagog mora upoštevati, da nekateri starši nočejo, da bi se njihov otrok igral z otrokom s posebnimi potrebami. V preteklosti so izrazili pomisleke, predvsem zato, ker so se bali, da bo njihov otrok v času, ko se bo igral z otrokom s posebnimi potrebami, morda kaj zamudil v svoji skupini oziroma da med igro s takim otrokom ne bo ničesar pridobil. In imeli smo tudi starše, ki so rekli, da svojega otroka ne bi dali v enoto, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami,« je povedala ravnateljica.
Taki starši pač ne vedo, da je tudi pomoč pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v normalno življenje nekakšen pouk; in da je živeti z drugačnimi in razumeti to drugačnost včasih morda bolj pomembna življenjska izkušnja od šolskega ali siceršnjega znanja.
Starši, ki so danes dobili v podpis soglasje, sicer tudi menijo, da bi moral že sistem poskrbeti, da tovrstnim kapricam staršem ne bo ugodeno. Bolje povedano: kadar se ti obrnejo na vrtec, šolo ali kakšno drugo ustanovo z nemogočimi in nenazadnje tudi neetičnimi zahtevami, bi morali pristojni to odločno zavrniti.

/.../
Pred slabim mesecem sem se v blogu spraševala, kako strpni smo starši. Znamo sprejemati drugačnost? Znamo biti potrpežljivi, modri in razumevajoči, ko smo soočeni z drugačnostjo v naši neposredni bližini?
Danes se lahko vprašam, koliko smo sami soodgovorni, da pravila vse bolj omejujejo šolski in vrtčevski vsakdanjik in da zdrava kmečka pamet ne zadošča več za sprejemanje razumnih odločitev. Vsakič ko od vrtca ali šole terjamo ali zahtevamo nekaj nesmiselnega, nekaj kar ni po ZKP, dosežemo predvsem, da se ta zavaruje z novim zbirokratiziranim pravilnikom.
Tako smo, recimo prišli tako daleč, da vzgojitelji ne smejo otrokom pregledovati lasišča, ker je to intimni poseg. Lahko pa jim brišejo ritko. Kaj od tega je bolj intimno?

V resnici je tako, da človek, ki ne sprejema drugačnih, samega sebe zelo zelo (o)siromaši.

V resnici največ pridobimo, pravo in res dragoceno, če ne izrivamo drugačnih, če omogočamo čim lepše življenje drug drugemu.

Če pustim, da sonce sije tudi na druge, ga nimam jaz nič manj!

http://www.delo.si/mnenja/blog/minuta-za-vzgojo-o-strpnosti-drugic.html