Se morda oklepamo veje?
Nekdo je imel sokole, skrbel je za gnezdo sokolov. In vsi mladiči so poleteli, razen enega. Ta pa ni in ni poletel. Oklepal in oklepal se je svoje veje.
Nihče ni znal pomagati.
Potem se je ponudil nek kmet, češ da bo on naučil sokolčka, da bo poletel.
Gospodar mu je dovolil.
Kmet pa ... je odžagal vejo in sokolček je zgubil vejo pod seboj in - poletel!

Morda tudi mi ne upamo zapustiti varne veje znanega ... in zato ne morem živeti svobodno.
Kako se me je dotaknila zgodba! (Zgodba je bila del neke pridige.)
Po maši smo se ljudje še pogovarjali pred cerkvijo ... Do mene je prišel moj 9-letni Skakalec in mi rekel: "Mama, odsekaj mi noge, da bom lahko poletel!"
Potem smo se še doma pogovarjali o tem, kaj pomeni opustiti neko navado, ki nas oklepa in zaradi nje ne moremo biti svobodni.
Včasih se oklepamo tega, kar znamo, kar poznamo, ne upamo zapustiti varnosti vsakdana, a morda nas čaka kaj zelo velikega, če se opogumimo - in z zaupanjem poletimo ...
Vedno znova je dober čas za premislek o naših navadah ... in tudi za nove začetke!
Morda zmoremo narediti kakšen nov pogumen korak, morda k opustitvi kakšnih stvari, ki nas obremenjujejo, nam jemljejo preveč časa, moči, zdravje ... morda korak k temu, da bi si vzeli čas za svoje notranje življenje, za pogovore s samim seboj (prečiščevanje, ali res živimo po vesti), za družino ...
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje

