Samomor in evtanazija

V Auschwitzu nam je vodja, ki nas je popeljal po muzeju, rekel, kako so si nemški voditelji izmišljevali načine pobojev ljudi, da bi jih ubili čim več v čim krajšem času in čim ceneje. In tako so si pravzaprav izmislili evtanazijo. Milostno smrt. Milostno smrt za invalide vseh vrst, tudi gluhe recimo, pa za Jude, pa za Rome, Slovane ... Za vse, za katere si je nekdo izmislil, da z njimi nekaj ni v redu.
Kakšen izraz ... Milostna smrt ... Milostna smrt za drugega človeka, ki sam pri tem sploh nima niti besede. Tedaj.
Danes pa je milostna smrt lahko tista, ki si jo človek izbere zase - ali pa tista, ki mu jo izberejo drugi (sem bi uvrstila namerne splave).

Pred kratkim sem se pogovarjala s človekom, ki si je zase izbral milostno smrt. Je bil zato že v tujini in se vse zmenil. Da gre tja, ko bo čas.
Ampak potem ni šel tja.
Ostal je doma in postopoma začel na življenje in smrt gledati drugače.
Pogovarjala sva se o tem.
Pravzaprav sva se pogovarjala čisto druge stvari. In potem je pogovor nanesel na samomor.
Obema se je zdela to zelo resna in zelo težka problematika.
In potem je on dodal to, da se je odločil zase za evtanazijo in da se mu zdi dopustna, celo v redu, medtem ko se mu samomor ne zdi dopusten - ker "kaj pustiš svojim ljudem! Koliko bremen jim s tem naložiš!"
"Mislite, da jim jih z evtanazijo ne naložiš?" sem vprašala.
Vsekakor je v "najinem" primeru šlo za razmišljanje mojega sogovornika, da bi si z evtanazijo skrajšal življenje - zaradi strahu pred bolečino. Ni šlo za pritiske drugih ljudi nanj.
Tak človek, ki se tako odloči za "hitro" smrt, ne pusti stisk svojim bližnjim? Več stisk, kot bi jim jih pustil, če bi počakal, da se življenje samo izteče?
Kaj vse ima bolnik, ki ostaja pri življenju, dokler smrt sama ne pride, možnost še narediti, četudi ležeč, četudi nepokreten ...? Morda more s svojimi bližnjimi še precej kontaktirati, jim predati še kaj svojih modrosti, tudi teh, ki so zorele in dozorele v bolezni ...?
In svojcem je lahko tudi bolnik obogatitev, ja, obogatitev (morda to veliko bolj kot mogoče breme). Lahko v tem času najdejo še mnogo skupnega, mnogo lepega. Lahko ustvarijo nove vezi. Ki bodo ostale tudi "potem".
Vprašanje je ostalo odprto, saj sva se morala tedaj na hitro raziti.
Verjamem pa, da je o tem vprašanju kasneje še prav tako razmišljal on, kot sem razmišljala jaz.
Evtanazija - milostna smrt. Kakšno kruto poimenovanje - posebno kadar to ponujajo kot nekakšno rešitev ljudem, katerim so drugi (ljudje?) vzeli možnost odločanja - ker jih imajo za neprištevne, nezmožne itd.
Po moje je pomembno ob evtanaziji vedeti tudi to, da gre pravzaprav za dve možnosti evtanazije: za tisto, ko jo zase res hoče človek sam, in tisto, ko se zanj odločijo drugi (včasih gotovo meje niso zelo jasne).
Na nek način je tista, ko človek želi, da mu naredijo evtanazijo, kot da naredijo drugi njegov samomor.



Poiskala sem potem na spletu Wikipedijo, ta razlaga tudi aktivno in pasivno evtanazijo.
Razlikovanje med aktivno in pasivno evtanazijo je postalo pomembno pri opredeljevanju in tudi pri opravičevanju. Gre za razliko med "dopustiti" in "storiti".
a) Aktivna evtanazija: pod aktivno evtanazijo razumemo nekakšno izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika; na primer s tem, da mu damo smrtonosno injekcijo kalijevega klorida
b) Pasivna evtanazija: pasivna evtanazija pomeni, da se odrečemo vsaki dejavnosti, ki bi bolnika obdržala pri življenju. Pri pasivni evtanaziji zadržimo zdravljenje ali druge življenje ohranjujoče terapije oz. zavrnemo operacijo in tako naprej, ter pustimo bolnika umreti »naravno«, za posledicami bolezni, ki jih ima.

Prebrala sem tudi zanimiv prispevek na tej spletni strani: o pravici do dostojne smrti in tudi o dvomih glede evtanazije, da niso prisotne zlorabe. Letos pomladi je bil simpozij o pravici do življenja in dostojne smrti in etiki v medicinski znanosti, ki sta ga organizirali mariborski fakulteti: medicinska in pravna.
Pogovarjali so se tudi o verodostojnosti trditev, da se v državah, kjer je dopustna evtanazija, ni povečalo število tovrstnih smrti. Naši udeleženci simpozija so različnih mnenj. Dr. Trontelj odkrito dvomi v resnične rezultate teh preiskav: "V vseh državah, ki so dovolile evtanazijo, število teh primerov raste. Spreminja se namreč odnos ljudi do vrednote življenja. To je huda stvar. Na Nizozemskem že obstaja evtanazija otrok in mladostnikov, zdaj o tem razmišljajo še v Belgiji. Najhuje pa je, da se evtanazija v zadnjem času povezuje celo z odvzemom organov. Tudi na slovensko društvo Transplant je že prišlo vprašanje, ali je dovoljeno sprejemati organe, odvzete evtanaziranim pacientom. Takšna povezava je seveda skrajno kočljiva. /.../ pogosto evtanazirani niso zelo bolni."
Najbolj sporni pa se mu zdijo predlogi nekaterih filozofov, da z odvzemom organov ne bi smeli čakati na to, da ljudje umrejo, temveč naj bi jih ravno s tem, ko bi jim odvzeli organe, usmrtili in tako ob evtanaziji opravili še "dobro delo" ... "Neverjetno daleč lahko gredo te stvari, ko jih enkrat izpustiš iz rok, tako kot se na spolzkem klancu ne moreš več ustaviti, čeprav si to želiš."

Poleg dr. Trontlja, ki pravi tudi, da "bolečina vsekakor ni razlog za evtanazijo, saj je danes mogoče vsakomur ublažiti predsmrtno bolečino bodisi z dovolj velikim odmerkom zdravil ali v skrajnih primerih s paliativno sedacijo (ob neobvladljivih simptomih, med katere sodi tudi neobvladljiva bolečina, ob pogoju neozdravljive bolezni v sklepni fazi, pričakovane bližnje smrti in ob privolitvi bolnika tega spravijo v globok spanec). Pomembno je, da s tem bolnikom ne skrajšajo življenja," želim omeniti še dr. Vojka Flisa, ki je pri navajanju argumentov za evtanazijo in proti njej še posebej opozoril na to, da pravno evtanazije ni mogoče urediti na način, da bi bil postopek varen in ne bi dopuščal zlorab. Nemerljivi so pritiski na bolnika, naj se vendar že odloči "oditi", v ozadju so večkrat tudi povsem praktična vprašanja o dedovanju, poleg tega pa še moralni pritiski, ko bolniku njegovo stanje predstavijo kot veliko breme za njegove bližnje in mu dajo vedeti, da je skorajda njegova dolžnost, da se odpove življenju.

Jelka Reberšek Gorišek, zdravnica, govori o pravici do dostojne smrti: "... je treba hudo bolnim zagotoviti pravico do dostojne smrti brez bolečin, ob vsesplošni ustrezni negi in psihični podpori v okolju, ki ne bo delovalo hladno in odtujeno, pa tudi ob podpori svojcev oziroma najbližjih."

Ja, tak pogled je pa po mojem mnenju - hospicarski! Dajati polnost dnevom, ki so, ne jih niti krajšati niti daljšati. Dati polnost življenja v dni, ki so.

http://www.delo.si/druzba/znanost/evtanazija-ali-le-pravica-do-dostojne-smrti.html

.

O spoštovanju življenja