Saj vem, raka imam

Bolnico boli, zelo. Vendar odklanja zdravila proti bolečinam.
Hana, ki sama tudi odklanja zdravila - skoraj nikoli ničesar ne vzame -, ji pravi: "Ni potrebno, da vas boli."
"Nočem se zastrupljati."
"Če boste dobili kaj proti bolečinam, se ne boste zastrupili. Res ne. Prehudo je, če vas kar naprej strašno boli. Saj je pretežko tako živeti."
Vstopi zdravnik. Ve, kako je z bolno gospo. Ve, da gospa odklanja preoblačenje in umivanje, ker jo tako zelo boli.
Sede k njej, prime jo za roko in jo počasi povpraša po počutju. Gospa ne ve, kaj bi rekla.
Potem ji zdravnik razloži: "Vaša bolečina ni dobra bolečina. Je slaba ..."
Hana pomisli: "Seveda. Bolečina je dobra tedaj, ko človeku sporoči, da je nekaj narobe. Ko ga opozori: Pazi! A ko postane bolečina vse, kar prežema človeka celega, tedaj bolečina nima več tega pomena. Tedaj postane bolečina bolezen sama. Tedaj je vse, kar človek čuti, bolečina."
Zdravnik mirno in nežno razlaga bolnici, kako ji bo zdravilo proti bolečinam olajšalo življenje.
"... Naj vam povem, kakšno bolezen imate, kako je z vašo boleznijo ...?"
Bolnica molči. Samo gleda ga s široko razprtimi očmi in molči.
"Ne?" povpraša zdravnik.
"Vam povem čez nekaj dni? Če boste želeli ..."
Zdravnik odide, takoj ko zapre za seboj vrata, se bolnica obrne k sestri: "Saj vem, kaj mi je, raka imam. Ne more mi povedati drugega kot to. Pa da mi mogoče lahko naredijo kakšno operacijo ali pa da mi je ne morejo ... Ampak ... od nečesa pa mora vsak umreti ..." Gospa mirno govori in gleda sestri naravnost v oči.
Tako mirna ponavadi ni.
"Res je. In, veste, ni potrebno, da vas kar naprej boli. Ni potrebno, da trpite bolj, kot je nujno. Ko vas preoblačimo, pa le vzemite kaj proti bolečinam. Ni potrebno, res ni potrebno, da vas boli ... Že tako je včasih življenje dovolj naporno."
Bolnica prikima ...