... s sestro se spravljava spat ...
Zvonec ... Aha, soba 12 ...
Zvonec ... Aha, soba 12 ...
Hana vstopi in vidi, da je gospod Polikarp pokosil, zdaj pa sedi na robu postelje in telefonira. Postoji, ker ni gotova, če jo bolnik sploh potrebuje.
A on ji pomigne, naj ostane.
Reče še nekaj stavkov v telefon, nakar zaključi: "Bom nehal, zdaj se s sestro spravljava spat!"
Hana se začne smejati. Tudi bolnik izbruhne v smeh.
Ko odloži telefon, reče: "Veste, saj ni nič ljubosumna!"
"A ste govorili z ženo?"
"Ja!"
Potem se smejeta oba ... in "se spravljata spat".
Hana je zjutraj v kopalnici gospoda stuširala, umila "sta" tudi lase in potem je še posedel na vozičku ob oknu, ko mu je ona prestiljala posteljo. Počutil se je "kot nov".
Ko je videl prestlano posteljo, je rekel: "Joj, tako posteljo sem pa imel, ko sem se poročil! Tako skrbite zame ..."
In zdaj, ko "se spravljata spat", se Hana spomni na jutro ... tako vesela je, ko vidi, kako malo je potrebno, da je gospod vesel in zadovoljen. Hana gospodu dvigne na posteljo noge, pomaga mu, da se vleže, potem pa "morata še zamenjati plenico". Ob tem se spet smejeta, Hana mu reče: "Zdaj sem vas pa zrihtala kot dojenčka. Plenico mate ... no, flaške pa nimate ..."
"No, tudi flaško imam," se gospod smeje.
"He he. Še noge vam namažem ... Pa na bok se obrneva ..."
No, in tako se končno "spravita spat"!
Kasneje to, kako gresta spat, opišeta ženi in drugim domačim, ko pridejo na obisk.
Žena se namuzne: "Sestra, slišala sem vas ... prej po telefonu, ko ste se zasmejali!"
Hana čuti, da je bil stik z gospodovo ženo že tedaj vzpostavljen.
Včasih je pa res mogoče najti polno stvari, ki so lahko vir smeha in dobre volje. Oja, tudi v bolniški sobi, kljub težki diagnozi.
Kako lepo je v sobi, polni ljudi, ki se imajo radi med seboj.
Hana vstopi in vidi, da je gospod Polikarp pokosil, zdaj pa sedi na robu postelje in telefonira. Postoji, ker ni gotova, če jo bolnik sploh potrebuje.
A on ji pomigne, naj ostane.
Reče še nekaj stavkov v telefon, nakar zaključi: "Bom nehal, zdaj se s sestro spravljava spat!"
Hana se začne smejati. Tudi bolnik izbruhne v smeh.
Ko odloži telefon, reče: "Veste, saj ni nič ljubosumna!"
"A ste govorili z ženo?"
"Ja!"
Potem se smejeta oba ... in "se spravljata spat".
Hana je zjutraj v kopalnici gospoda stuširala, umila "sta" tudi lase in potem je še posedel na vozičku ob oknu, ko mu je ona prestiljala posteljo. Počutil se je "kot nov".
Ko je videl prestlano posteljo, je rekel: "Joj, tako posteljo sem pa imel, ko sem se poročil! Tako skrbite zame ..."
In zdaj, ko "se spravljata spat", se Hana spomni na jutro ... tako vesela je, ko vidi, kako malo je potrebno, da je gospod vesel in zadovoljen. Hana gospodu dvigne na posteljo noge, pomaga mu, da se vleže, potem pa "morata še zamenjati plenico". Ob tem se spet smejeta, Hana mu reče: "Zdaj sem vas pa zrihtala kot dojenčka. Plenico mate ... no, flaške pa nimate ..."
"No, tudi flaško imam," se gospod smeje.
"He he. Še noge vam namažem ... Pa na bok se obrneva ..."
No, in tako se končno "spravita spat"!
Kasneje to, kako gresta spat, opišeta ženi in drugim domačim, ko pridejo na obisk.
Žena se namuzne: "Sestra, slišala sem vas ... prej po telefonu, ko ste se zasmejali!"
Hana čuti, da je bil stik z gospodovo ženo že tedaj vzpostavljen.
Včasih je pa res mogoče najti polno stvari, ki so lahko vir smeha in dobre volje. Oja, tudi v bolniški sobi, kljub težki diagnozi.
Kako lepo je v sobi, polni ljudi, ki se imajo radi med seboj.
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
