S Kneže na Stop(e)c

Rada se spominjam tele najine (jesenske) poti:

Na Kneži se s Skakalcem posloviva od ostalih, ki se peljejo na Stopc, in jo odmahava peš po drugi poti. Že dlje časa me je mikalo poskusiti novo pešpot. Najin načrt je: iti skozi Podmelec do Ljubinja, dvigniti se na Senico in od tam dol na drugo stran, kjer je pa najin cilj. Na tem zemljevidu je vidna najina pot (Kneža čisto desno v sredini in od tam potujeva proti Z oz. SZ in na Ljubinju se pot usmeri približno proti JZ).

Zdi se nama, da bi se nama tale konjiček kar pridružil!



Pred nama je vas Podmelec, pozdravi naju s tablo: dobrodošli in z nekaj zanimivostmi vasi.
Vas naju preseneča z načinom gradnje: hiša pri hiši. Kot mediteranske vasi! Spomni naju na obmorska mesta.







Kmalu za vasjo se odcepi v hrib potka, ki pripelje do slapa z imenom Sopota, slap je visok 62 m.
Malo pred njim (tukaj se slap že blešči skozi vejevje) opaziva spomin na tukaj umrlo deklico.









Slap naju očara! Kako prši! Daleč naokrog zaliva rastlince!











V njem zažari mavrica!





Ko se vrneva nazaj dol do ceste, pomahava še enkrat Podmelcu



in še enkrat!







Ob poti žubori polno voda, glasne so, pomislim, koliko vode teče po teh strminah!
Da ne bi nikoli zmanjkalo pitne vode!



Korita ob poti, voda izpod pip za dva žejna popotnika



in mah za božanje ...



Prispeva na Ljubinj!



In zdaj levo navzgor v gozd. Tam nekje zgoraj bo Senica. Nikoli še nisva šla nanjo s te strani. Sonce sije med drevesi.



Očarajo naju breze!



Ugotoviva, da sva v pašniku. Pravzaprav ne veva, ali ograja pomeni, da sva pred njo ali za njo. Ne veva, ali sva v pašniku ali zunaj njega. Lezeva nekje skozi neke žice, a čez nekaj časa je v gozdu spet ograja.
In se vprašava, ali sva šla prej v pašnik ali iz njega!
Skakalec se začudi, ko sredi jase najde jabolka!
Pocedijo se nama sline!
A kje je kakšna jablana?
Ni je, nikjer. Precej daleč okrog ni enega samega drevesa!
Pomislim, tale jabolka so pa nastavili lovci! Torej sva midva tam, kjer naj bi bile divje živali!
Nič prijeten občutek, sploh pa ne, ko opazim prežo! No, lovcev pa le nisva videla!
"Mama, glej kristal!" pravi Skakalec. Oba se čudiva! "Če ni to kamena strela!" ocenjujem lepi kristal. Ne gre mi v glavo, kako je mogoče, da bi bil tak lep kamen sredi jase!
"Če ni tole od lovcev!" pomislim.
Poskusim. Ja, seveda, sol je! Kos kamene soli!

Gore tam v ozadju naju čisto prevzamejo!
Krn!





Spet sva v gozdu in nekaj časa še vedno ne najdeva nobene znane točke. Po soncu, ki sije skozi drevje, sklepam, v katero smer morava hoditi (kajti midva ne hodiva po poti, temveč tam, kjer poti ni!).
In končno prideva na točko, kjer veva, da sva že bila! Zdi se mi, da je to najvišja točka Senice. Ni pa označena.



Greva še do razgledne točke, od kjer se zazreva skozi jesensko drevje dol k Soči ... v smer proti Tolminu

Ko se spuščava navzdol proti domu, nama sonce barva pot ...



Potem sonce zaide, midva sva pa že skoraj doma ...

In zdajle gremo ven!