Stokanje.
V sobi je temačno.
Bolnica težko diha. Velike oči, občutek, da je strah v njih. Roke krilijo, nemirne so, vse telo je nemirno.
Kaj bi rada bolnica?
Irena obstane, skuša prisluhniti, skuša začutiti, kaj umirajoča potrebuje.
Velike oči strmijo ... kako zelo velike so ... a kot da ne vidijo.
Sploh kaj potrebuje?
Morda le to, da ne bo sama?
Boža jo po licih ... rahlo, nežno ... Polaga roko na čelo ... Naj začuti bližino. Dotik je rahel, skuša čutiti, kaj bolnici dobro dene.
Prime jo za roke, skuša ji preko svojih dlani vliti moči v njene, v njeno telo ... vliti ji življenje, da bo zmogla pot, ki je pred njo, da bo zmogla svojo pot dokončati ... se prepustiti ... v miru izdihniti ...
"Vse bo v redu ... vse bo dobro ... Ne bojte se ..."
Bolnica se umirja, počasi spet spokojneje diha ... Roke počivajo v Ireninih. Strah izginja.
"Ne skrbite, vse bo dobro ..."
V sobi je čutiti mir.
Roke se prepustijo rokam.
V očeh ni več strahu. Počasi se zapro.
Vse se umiri. Prsni koš se več ne dviga ...
Obraz se zmehča, sprosti.
Zasije v milini.
"Kako lepa je! Taka je bila, njeno življenje je bilo polno ljubezni in v odhajanju je bila pogumna, močna," pomisli Irena, solze ji navrejo v oči.
Poboža jo, rahlo ...
"Počivajte v miru!" ji šepne.
Copyright-Odsrcadosrca-2013
Galerija (1)
Srčne zgodbeBlagor žalostnim
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
