Roka na srcu
Zadnje dni bolnik ni več tak, kot je bil. Nekako ni več "pravi".
Zadnje dni bolnik ni več tak, kot je bil. Nekako ni več "pravi".
Hana čuti, da je prizadet ob tem, ko dobro ve, da je z njim slabše.
Ga je strah?
Česa?
Same bolezni?
Smrti? Misli na smrt?
Hana ne ve.
Ko ga je pred nekaj dnevi tuširala, sta se tako lepo pogovarjala - in sodeloval je še. Zobe si je potem umil sam, sede pred umivalnikom.
A zdaj ... Zdaj ni čisto gotov, kaj naj s ščetko. Naredi, kar mu Hana reče. Uboga kot otrok, ki je vajen ubogati ... se pa sam ne sprašuje o smislu tega, kar mora narediti.
Morda bo poščetkal zobe, da "bodo drugi zadovoljni" z njim?
Zadnje dni je bolnik veliko v postelji. Sprijaznjuje se celo s tem, da je zanj dobro, če je ograjica dvignjena.
Sprva ga je dvignjena ograja prizadela.
Hana čuti z njim.
"Ampak ... veste ... če se malo bolj premaknete, se lahko zgodi, da padete s postelje ... na tla ... to pa ne bi bilo dobro ..."
"... ne bi bilo dobro ..." ponovi za njo.
"Res ne bi bilo dobro. Lahko bi se kaj polomili. Ampak kadar sem jaz blizu, dam ograjo le do polovice. Prav? Ampak obljubite, da ne boste poskušati sami vstati."
"Ne bom ..." obljubi bolnik.
"Pokličite! Saj veste, tukaj je zvonec!" ga spet opozori.
"Aha. Zvonec."
In zdaj bolnik leži. Kadar pride sestra v sobo, ima zaprte oči. Diha mirno, vendar Hana vidi, kako je bolnik slaboten.
Četudi ima zaprte oči, se rahlo dotakne njegove roke. Da bo vedel, da ni sam. Če kaj potrebuje.
Bolnik odpre oči in jo z očmi poišče.
Nasmehne se ... milo. Toplo.
Z obema rokama jo prime za roko in si jo počasi položi na srce ...
Hano pretrese ta tako nežna, skorajda otroška kretnja.
Spomni se, da so delali raziskavo, česa si vojaki na fronti, tik pred bojem, najbolj želijo.
Največ želja je bilo popiti skodelico mleka ali pa krožnik juhe.
Psihologi so razlagali, da si človek, ki je v strašni stiski (kot vojaki tik pred napadom gotovo so), želi vrniti se v maternico (krožnik juhe, plodovnica je slana) ali k materi na prsi (toplo mleko).
Kaj si je pa želel njen bolnik? Njeno roko je stisnil na svoje srce.
Tudi njega čaka boj. Ga že bojuje.
Bolnik se smehlja. Barva obraza ni prava, a čezenj se je raztegnil tako mil smehljaj.
Hana čuti neizmerno bližino. Hvaležna je za toplino, ki jo je mogla bolnemu gospodu ponuditi. Hvaležna je za njegovo kretnjo. Tako otroška je bila.
"Vas boli?" potiho vpraša.
"Ja ..."
"Vas v prsih boli ...?"
"Ja ..."
Morda pa njena roka blaži bolečino?
Hana se spomni, da je pred časom bral gospod knjigo z nabožno vsebino.
Ve, da je veren.
"Ste za to, da moliva skupaj?"
"Ja!"
"Kaj pa bova?"
"Očenaš."
"Dajva. Naredim vam križ." Narahlo mu naredi križ na čelo.
"Oče naš ..." Bolnik pritegne. Ni vseh besed. Pretežko je zanj. Ampak saj je Hana z njim. Skupaj hodita ... Skupaj molita. Bolnikove besede kapljajo k njenim ...
Hana ve, kako velika tolažba je molitev za marsikakšnega človeka.
Bolnikov obraz je miren, spokojen. Njena roka pa še vedno počiva na njegovem srcu ...
Hana čuti, da je prizadet ob tem, ko dobro ve, da je z njim slabše.
Ga je strah?
Česa?
Same bolezni?
Smrti? Misli na smrt?
Hana ne ve.
Ko ga je pred nekaj dnevi tuširala, sta se tako lepo pogovarjala - in sodeloval je še. Zobe si je potem umil sam, sede pred umivalnikom.
A zdaj ... Zdaj ni čisto gotov, kaj naj s ščetko. Naredi, kar mu Hana reče. Uboga kot otrok, ki je vajen ubogati ... se pa sam ne sprašuje o smislu tega, kar mora narediti.
Morda bo poščetkal zobe, da "bodo drugi zadovoljni" z njim?
Zadnje dni je bolnik veliko v postelji. Sprijaznjuje se celo s tem, da je zanj dobro, če je ograjica dvignjena.
Sprva ga je dvignjena ograja prizadela.
Hana čuti z njim.
"Ampak ... veste ... če se malo bolj premaknete, se lahko zgodi, da padete s postelje ... na tla ... to pa ne bi bilo dobro ..."
"... ne bi bilo dobro ..." ponovi za njo.
"Res ne bi bilo dobro. Lahko bi se kaj polomili. Ampak kadar sem jaz blizu, dam ograjo le do polovice. Prav? Ampak obljubite, da ne boste poskušati sami vstati."
"Ne bom ..." obljubi bolnik.
"Pokličite! Saj veste, tukaj je zvonec!" ga spet opozori.
"Aha. Zvonec."
In zdaj bolnik leži. Kadar pride sestra v sobo, ima zaprte oči. Diha mirno, vendar Hana vidi, kako je bolnik slaboten.
Četudi ima zaprte oči, se rahlo dotakne njegove roke. Da bo vedel, da ni sam. Če kaj potrebuje.
Bolnik odpre oči in jo z očmi poišče.
Nasmehne se ... milo. Toplo.
Z obema rokama jo prime za roko in si jo počasi položi na srce ...
Hano pretrese ta tako nežna, skorajda otroška kretnja.
Spomni se, da so delali raziskavo, česa si vojaki na fronti, tik pred bojem, najbolj želijo.
Največ želja je bilo popiti skodelico mleka ali pa krožnik juhe.
Psihologi so razlagali, da si človek, ki je v strašni stiski (kot vojaki tik pred napadom gotovo so), želi vrniti se v maternico (krožnik juhe, plodovnica je slana) ali k materi na prsi (toplo mleko).
Kaj si je pa želel njen bolnik? Njeno roko je stisnil na svoje srce.
Tudi njega čaka boj. Ga že bojuje.
Bolnik se smehlja. Barva obraza ni prava, a čezenj se je raztegnil tako mil smehljaj.
Hana čuti neizmerno bližino. Hvaležna je za toplino, ki jo je mogla bolnemu gospodu ponuditi. Hvaležna je za njegovo kretnjo. Tako otroška je bila.
"Vas boli?" potiho vpraša.
"Ja ..."
"Vas v prsih boli ...?"
"Ja ..."
Morda pa njena roka blaži bolečino?
Hana se spomni, da je pred časom bral gospod knjigo z nabožno vsebino.
Ve, da je veren.
"Ste za to, da moliva skupaj?"
"Ja!"
"Kaj pa bova?"
"Očenaš."
"Dajva. Naredim vam križ." Narahlo mu naredi križ na čelo.
"Oče naš ..." Bolnik pritegne. Ni vseh besed. Pretežko je zanj. Ampak saj je Hana z njim. Skupaj hodita ... Skupaj molita. Bolnikove besede kapljajo k njenim ...
Hana ve, kako velika tolažba je molitev za marsikakšnega človeka.
Bolnikov obraz je miren, spokojen. Njena roka pa še vedno počiva na njegovem srcu ...
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
