Rojstvo
Na današnji dan ... pred ... toliko in toliko leti sem rodila! Pravzaprav prvič rodila, saj sem dotlej imela za seboj le carski rez.
Na današnji dan ... pred ... toliko in toliko leti sem rodila! Pravzaprav prvič rodila, saj sem dotlej imela za seboj le carski rez.
O še vidim tiste okrogle svetle očke, ki so mežikale v svetlobi porodne sobe ... A to je bilo - potem!
Prej pa ... Zima je bila, mrzla, snežena! Snega je bilo tudi na Mostu na Soči veliko. Sosede je skrbelo, kaj če rodim kar v mali vasici (joj, nihče mi ne bi upal biti za babico!) in so pridno kidali sneg, da so skidali pot dol do železniške postaje, 15 minut daleč ... Oja, s svojim lepim trebuhom, ki sem ga ponosna nosila, sem previdno hodila navzdol po ozki potki, sneg ob njej mi je segal čez pas visoko ...
Avto smo imeli pokvarjen (zaradi mraza), z dvojčicama, ki sta bili stari 19 mesecev, sva srečno prispela na železniško postajo in potem na vlak. Snega je bilo toliko, da je vlak kasneje ustavil na progi in so šli potniki kidat zamete, da je potem vlak lahko nadaljeval pot!
Še dobro, da tedaj nisem bila z močnimi popadki in tik pred porodom! V porodnišnici sem namreč morala biti deset dni pred rokom - ker je bil prvič carski rez.
Dvojčici sta ostali pri moževih starših v Novi Gorici.
O še vidim tiste okrogle svetle očke, ki so mežikale v svetlobi porodne sobe ... A to je bilo - potem!
Prej pa ... Zima je bila, mrzla, snežena! Snega je bilo tudi na Mostu na Soči veliko. Sosede je skrbelo, kaj če rodim kar v mali vasici (joj, nihče mi ne bi upal biti za babico!) in so pridno kidali sneg, da so skidali pot dol do železniške postaje, 15 minut daleč ... Oja, s svojim lepim trebuhom, ki sem ga ponosna nosila, sem previdno hodila navzdol po ozki potki, sneg ob njej mi je segal čez pas visoko ...
Avto smo imeli pokvarjen (zaradi mraza), z dvojčicama, ki sta bili stari 19 mesecev, sva srečno prispela na železniško postajo in potem na vlak. Snega je bilo toliko, da je vlak kasneje ustavil na progi in so šli potniki kidat zamete, da je potem vlak lahko nadaljeval pot!
Še dobro, da tedaj nisem bila z močnimi popadki in tik pred porodom! V porodnišnici sem namreč morala biti deset dni pred rokom - ker je bil prvič carski rez.
Dvojčici sta ostali pri moževih starših v Novi Gorici.
Potem v porodnišnici v Šempetru pri Gorici.
Vsak dan so me zdravniki spraševali, kdaj podpišem za carski rez.
Jaz pa sem trmasto vztrajala, da ne podpišem in da nočem imeti spet carskega.
Bila sem v drugi porodnišnici kot prvič, zdravniki me niso poznali, odpustnica od prvič iz Ljubljane ni bila tako natančna, da bi bili gotovi, zakaj pravzaprav je bil carski (sekcija).
Oja, dobro vem, kaj vse je takrat bilo ... Poleg tega, da je porod trajal že pol dneva in ni bilo nobenega napredovanja, popadki ja, so bili, morje jih je bilo, toda niso opravili naloge, ki bi jo morali ... (Si mislim svoje o tistem takrat, vsa leta čutim, kaj je bilo ...) Poleg tega se osebje ni moglo zediniti, v kakšni vstavi sploh sta dvojčici. Zdravnik in babica, ki sta me pregledovala, sta bila različnih mnenj, zdravnik je rekel, da je medenična vstava, babica je trdila, da tipa nosek. In se je izkazalo, da ima babica prav. Kar je pokazal UZ aparat.
Potem je bilo jasno, da imata oba otroka neprimeren položaj, prvi se je lotil rojevanja z noskom naprej, kar pomeni počasen napredek, drugi je bil povprek zadaj ... In če bi se otroček z noskom naprej končno rodil po naravni poti, je bilo vprašanje, kaj bo potem z drugim otročkom, ki se je med porodom postavil povprek, v prečno lego, pred porodom pa je bil v medenični vstavi. Mogoče bi potem za drugega otroka delali carski rez. Ga hiteli reševat ...
Jaz pa sem trmasto vztrajala, da ne podpišem in da nočem imeti spet carskega.
Bila sem v drugi porodnišnici kot prvič, zdravniki me niso poznali, odpustnica od prvič iz Ljubljane ni bila tako natančna, da bi bili gotovi, zakaj pravzaprav je bil carski (sekcija).
Oja, dobro vem, kaj vse je takrat bilo ... Poleg tega, da je porod trajal že pol dneva in ni bilo nobenega napredovanja, popadki ja, so bili, morje jih je bilo, toda niso opravili naloge, ki bi jo morali ... (Si mislim svoje o tistem takrat, vsa leta čutim, kaj je bilo ...) Poleg tega se osebje ni moglo zediniti, v kakšni vstavi sploh sta dvojčici. Zdravnik in babica, ki sta me pregledovala, sta bila različnih mnenj, zdravnik je rekel, da je medenična vstava, babica je trdila, da tipa nosek. In se je izkazalo, da ima babica prav. Kar je pokazal UZ aparat.
Potem je bilo jasno, da imata oba otroka neprimeren položaj, prvi se je lotil rojevanja z noskom naprej, kar pomeni počasen napredek, drugi je bil povprek zadaj ... In če bi se otroček z noskom naprej končno rodil po naravni poti, je bilo vprašanje, kaj bo potem z drugim otročkom, ki se je med porodom postavil povprek, v prečno lego, pred porodom pa je bil v medenični vstavi. Mogoče bi potem za drugega otroka delali carski rez. Ga hiteli reševat ...
Ampak zdravniki v Šempetru so nekaj dali le na to, kar je pisalo ... in ker ni pisalo skoraj nič, so navijali za carski rez.
Midva z možem sva bila pa proti.
Potem sem en večer (29. 1.), uradno kakšnih 5 dni pred rokom, sedela v svoji postelji in ponovno štela svoje tedne nosečnosti (seveda, vedela sem datum ovulacije!) - in kar stisnilo me je, ko sem ugotovila, da gre za nekaj dni razlike v izračunu - in da je natančen datum: 30. 1.
Joj, a sem pripravljena?
Ponoči sem potem že hodila okrog po hodnikih. Popadki na 5 minut. O kako dolgo je to trajalo! Do popoldneva. Šele popoldne sem šla v porodni blok. In se oddahnila šele, ko je pritekel mož, da bo z menoj, kako me je bilo strah, da bom sama ...
In potem sva hodila, hodila, hodila ... po tistem neskončnem hodniku (ampak v primerjavi s hodnikom v ljubljanski porodnišnici je tisti v šempetrski super!). Ob 15h je rekel zdravnik, da pogleda, kako je z menoj, in da če porod ne napreduje, da bo carski.
Potem pravi: "Nič ni. No, bom čez dve uri pogledal še enkrat ..."
Hodiva, hodiva, hodiva ... na vsake toliko čisto visim na svojem možu ... joj, joj.
Naslednji pregled pokaže, da porod ne napreduje ...
"Pripravite za carskega," pravi zdravnik.
"O ne," zastokam.
"No, pa še malo počakajmo," se odloči.
O kaj bi dala, da bi bilo konec vsega. Ne morem več ... Mož me vlači okrog kot vrečo ... Gor in dol po hodniku ...
Zdravnik spet govori o carskem, jaz bi takoj podpisala, tako rada, pa nimam moči za nič ... niti za besedo ... Moj mož pravi: "Ne, saj bo rodila!" Zdravnik pravi: "No, čez dve uri pa bo carski, itak ne bo nič."
Spet hodiva, hodiva ... Ne vem več zase ...
Sesedem na posteljo v hodniku, se vležem ... Ni me več. Ničesar ne zaznavam, ne vem, kdo sem, ne vem, kje sem ... morda samo sem .... Mislim, da me ni bilo v svojem telesu ...
Naenkrat prodrejo do mene, v mojo bubo, besede: "Pripravite za carskega!"
Tedaj začutim nekaj čisto posebnega, nek čisto nov občutek je v meni, močan občutek. Dvignem se in pravim: "Rodila bom!"
Zdravnik se začudi, sestra na hitro pogleda moje stanje in potem reče zdravniku: "Rodila bo!"
Pomaga mi vstati, gremo v porodno sobico, lezem na tisto mizo ali karkoli že je, za hip posedim, sestra pravi: "Hitro lezite, otroku sedite na glavi!" Pomagajo mi, da končno najdem položaj. Sama nimam čisto nobenih moči več. Čisto nobenih. Ne čutim ničesar več, nobenih bolečin. Ne vem, kje sem in kje jaz nisem.
Rečejo mi: "Ko bo popadek, potiskajte!" A popadkov ni več, moje telo ne more več.
Babica se nasloni na moj trebuh in iz mene spolzi malo dete!
"Punčko imate!" mi veselo povejo!
Ponoči sem potem že hodila okrog po hodnikih. Popadki na 5 minut. O kako dolgo je to trajalo! Do popoldneva. Šele popoldne sem šla v porodni blok. In se oddahnila šele, ko je pritekel mož, da bo z menoj, kako me je bilo strah, da bom sama ...
In potem sva hodila, hodila, hodila ... po tistem neskončnem hodniku (ampak v primerjavi s hodnikom v ljubljanski porodnišnici je tisti v šempetrski super!). Ob 15h je rekel zdravnik, da pogleda, kako je z menoj, in da če porod ne napreduje, da bo carski.
Potem pravi: "Nič ni. No, bom čez dve uri pogledal še enkrat ..."
Hodiva, hodiva, hodiva ... na vsake toliko čisto visim na svojem možu ... joj, joj.
Naslednji pregled pokaže, da porod ne napreduje ...
"Pripravite za carskega," pravi zdravnik.
"O ne," zastokam.
"No, pa še malo počakajmo," se odloči.
O kaj bi dala, da bi bilo konec vsega. Ne morem več ... Mož me vlači okrog kot vrečo ... Gor in dol po hodniku ...
Zdravnik spet govori o carskem, jaz bi takoj podpisala, tako rada, pa nimam moči za nič ... niti za besedo ... Moj mož pravi: "Ne, saj bo rodila!" Zdravnik pravi: "No, čez dve uri pa bo carski, itak ne bo nič."
Spet hodiva, hodiva ... Ne vem več zase ...
Sesedem na posteljo v hodniku, se vležem ... Ni me več. Ničesar ne zaznavam, ne vem, kdo sem, ne vem, kje sem ... morda samo sem .... Mislim, da me ni bilo v svojem telesu ...
Naenkrat prodrejo do mene, v mojo bubo, besede: "Pripravite za carskega!"
Tedaj začutim nekaj čisto posebnega, nek čisto nov občutek je v meni, močan občutek. Dvignem se in pravim: "Rodila bom!"
Zdravnik se začudi, sestra na hitro pogleda moje stanje in potem reče zdravniku: "Rodila bo!"
Pomaga mi vstati, gremo v porodno sobico, lezem na tisto mizo ali karkoli že je, za hip posedim, sestra pravi: "Hitro lezite, otroku sedite na glavi!" Pomagajo mi, da končno najdem položaj. Sama nimam čisto nobenih moči več. Čisto nobenih. Ne čutim ničesar več, nobenih bolečin. Ne vem, kje sem in kje jaz nisem.
Rečejo mi: "Ko bo popadek, potiskajte!" A popadkov ni več, moje telo ne more več.
Babica se nasloni na moj trebuh in iz mene spolzi malo dete!
"Punčko imate!" mi veselo povejo!
"Apgar 10!"
"3000 g, 50 cm, 35 cm obseg glavice!"
Smejem se, srečna sem. Rodila sem! Naravno rodila!!
Potem se lotijo šivanja, kaj vem, koliko šivov mi pripopajo. Držijo me, mirijo me, pokrivajo me z novimi in novimi odejami, jaz se tresem in tresem ...
Ne zebe me, ne boli me, fizično ne čutim ničesar, samo tresem se, tresem, ne morem umiriti same sebe ... Ne potrebujem kovtrov, tresenje nima nič z mrazom.
Potem dobim malo punčko v roke. Kakšen blagoslov. Malo dete strmi v svet ... vame ... še vidim tiste očke!
Odpeljejo me na oddelek.
"3000 g, 50 cm, 35 cm obseg glavice!"
Smejem se, srečna sem. Rodila sem! Naravno rodila!!
Potem se lotijo šivanja, kaj vem, koliko šivov mi pripopajo. Držijo me, mirijo me, pokrivajo me z novimi in novimi odejami, jaz se tresem in tresem ...
Ne zebe me, ne boli me, fizično ne čutim ničesar, samo tresem se, tresem, ne morem umiriti same sebe ... Ne potrebujem kovtrov, tresenje nima nič z mrazom.
Potem dobim malo punčko v roke. Kakšen blagoslov. Malo dete strmi v svet ... vame ... še vidim tiste očke!
Odpeljejo me na oddelek.
Celo noč prebedim, preveč vsega je bilo, ne morem spati, čeprav sem že prejšnjo noč prebedela, ko sem s popadki hodila okrog ...
Zahvaljujem se za svoje dete, za to, da imam še enega otroka, za to, da sem prvič res rodila.
In prosim za tiste, ki si želijo imeti otroke - naj bodo blagoslovljeni.
Zahvaljujem se za svoje dete, za to, da imam še enega otroka, za to, da sem prvič res rodila.
In prosim za tiste, ki si želijo imeti otroke - naj bodo blagoslovljeni.
Drugi dan na viziti mi zdravnik čestita, ker sem rodila. Kar ne more verjeti, da je šlo. Vsi so pričakovali, da ne bo šlo brez carskega reza.
Jaz pa slavim Življenje!! O kako vem, da če ne bi bilo ob meni moža, bi sama ne zmogla in bi že zdavnaj podpisala za poseg ... Dragi mož, hvala ti!
Tako je moj mož zaslužen ne le za življenje našega dekleta, temveč tudi za to, da se je rodila po naravni poti!
Jaz pa slavim Življenje!! O kako vem, da če ne bi bilo ob meni moža, bi sama ne zmogla in bi že zdavnaj podpisala za poseg ... Dragi mož, hvala ti!
Tako je moj mož zaslužen ne le za življenje našega dekleta, temveč tudi za to, da se je rodila po naravni poti!
Draga moja velika deklica, vse najboljše!
Galerija (1)
Dar življenjaZlate nitkeSrčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
