Rim, spomini, spomini!
V svojem življenju nisem veliko potovala, sploh pa ne kam daleč. Sem pa pred desetletji takle čas nekaj dni preživela v Rimu. "Večnem" mestu. Le od kod to im
V svojem življenju nisem veliko potovala, sploh pa ne kam daleč. Sem pa pred desetletji takle čas nekaj dni preživela v Rimu. "Večnem" mestu. Le od kod to ime? Hmmm?
Tedaj, pred dobrimi tremi desetletji, je bilo prvo mladinsko svetovno romanje, začelo se je po božiču leta 1980, tako da smo novo leto 1981 pričakali v Rimu. Iz Slovenije je poromalo čez 500 mladih in tudi kakšen manj mlad je bil z nami. Potovali smo z avtobusi.
. Za skupino, v kateri sem bila jaz, bilo nas je kakšnih 16 ali morda kakšen več (večina v moji skupini je bila iz Logatca), niso našli prostora
. No ja, bilo je prvo tovrstno romanje, organizacija pač ni bila popolna. Veliko časa je minilo, preden so za nas našli neko osnovno šolo, potem smo že pozno v noč dobesedno romali po Rimu in iskali tisto šolo. Ne vem, kako dolga pot je bila pred nami, vem pa, da sem bila pošteno utrujena, seveda smo tudi nosili s seboj vso prtljago, tudi spalne vreče.In ko smo tako blodili po temačnih ulicah - mislim, da je bil ravno dan bo božiču - je nekdo začel peti pesem: "Poslušajte vsi ljudje".
Pritegnili smo vsi in glasno prepevali:
sveti Jožef v mesto gre,
Sveti Jožef in Marija
gresta v mesto Betlehem.
Ko pa v mesto prideta,
prenočišče iščeta,
oj ti mesto betlehemsko,
da nas nočeš prenočit ...?"
Potem smo se seveda počutili kar bolje, ko smo glasno potožili - in to po slovensko!
Meni se še zdaj zdi veličastno, kako je tedaj slovenska pesem odmevala po nočnih rimskih ulicah.
No, ko smo našli "prenočišče", tisto šolo, so nas poslali v učilnico, kjer smo potem spali na tleh, nekateri so dobili desko za pod sebe, nekateri so bili brez. A na tleh so bile mrzle kamnite ploščice
, armafleksov (ojej, slovensko so menda ležalke) tedaj še ni bilo. Torej smo pač polegli, kakor smo vedeli in znali, poleg mladih, ki so tam že bili. Ne spominjam se, katerih narodnosti so bili.Tista zima je bila v Rimu zelo mrzla, v hodniku šole, kjer naj bi se umivali, je zamrznila voda. In šole menda tedaj niso ogrevali, v Italiji so bile pač počitnice.
Eno dekle iz naše skupine je zbolelo, dobilo je pljučnico
. In ležala je na tleh v mrzli učilnici ...Tedaj je bil v Rimu tudi moj brat, njega pa so nastanili v nekem samostanu, bilo mu je zelo všeč in najraje kar ne bi šel nazaj domov!
Zajtrk smo dobili na dvorišču, ni bilo prav prijetno stati pri minus stopinjah v vrsti in čakati na belo kavo in kruh, ki je bil za moje kmečke pojme "speštan" (v tistih časih nisem mogla razumeti, da kruh lahko stlačiš na čisto majhno prostornino, ko je toliko zraka v njem, slovenski kruh je čisto drugačen, vsja bil je čisto drugačen!).
Spominjam se prometa, zame je bil grozljivka. Kar nisem upala čez cesto, meni se je zdelo, da avtomobili divje norijo. Menda je tedaj en romar umrl v prometni nesreči, rekli so, da je bil Španec.
Rim se je meni zdelo neskončno velik in gotovo bi se izgubila, če se ne bi držala skupine.
Imeli smo razna srečanja, nagovore, molitve, ogledali smo si tudi nekaj cerkva in drugih znamenitosti, en dan smo bili tudi v baziliki svetega Petra in od daleč sem videla papeža, tedaj je že bil Janez Pavel II. Ampak meni se ni zdelo nič tako strašno posebnega videti papeža. Ja, najbrž nimam v sebi tistega o čaščenju "kulta osebnosti"! Se mi je zdel dober ta papež, ampak srečati se z njim pa meni ni pomenilo, da bom zato potem vzhičena in presrečna. (In tako ne čutim ob nobenem človeku, ob nobenem zvezdniku ... no, edino ob bodočem možu ...
)Pač pa se rada spominjam ene fotografije (naredil jo je uradni fotograf tedaj, ko je bil papež Janez Pavel II. prvič v Sloveniji (1996) - naši otroci so peli v združenem otroškem ljubljanskem pevskem zboru, ki je papežu na dvorišču nadškofijskega dvorca zapel za rojstni dan
. Tudi po poljsko. In na to nas spominja slikca, ko je hotel papež mojo hčer pobožati, ona mu je pa ušla.
To je pa, ko pride Rim v Slovenijo!
V spominjanju na Rim mi ostajajo posamezni delčki, seveda je bil poudarek na romanju in ne na izletu oz. ogledovanju rimskih znamenitosti, tako da se predvsem dobro spominjam prepevanja kanonov v cerkvah, skrivnosten mrak, ki je migljal v soju svečk, nas je objemal.
Neskončne pesmi. Vse so nas objemale in prevevale. Še zdaj mi je toplo, kadar zaslišim kakšno teh ali pa ob spominu na tedaj z mladimi nabite cerkve.
Laudate Dominum (ena verzija, morda najdem tudi pravo)
In to je bilo res prelepo! Prelepo mi je bilo biti v neskončni množici mladih z vsega sveta, poleg Evropejcev so bili tudi iz Azije, za od drugod ne vem.
Silvestrovanje. Prav posebej se ne spominjam, kaj in kako je bilo, se pa dobro spomnim, da sem bila tedaj s skupino, v kateri je bil tudi zelo visok fant iz Slovenije. Njemu sem se čudila, kako se lahko v neznansko gosti množici vsede na tla v kakšni cerkvi (to smo tedaj delali), ko pa ima tako dolge noge. Rekla sem mu, da ima mogoče zložljive!
Bili smo v cerkvi in pred njo, rajali, plesali, peli, moli, se objemali ... Oja, bilo je leeepo!
To je torej "moj" Rim. Tak ostaja v mojem spominu. Kot najlepše so spomini na skupno prepevanje, tisto, ko smo iskali "prenočišče" in prepevanje kanonov in drugih pesmi ... o, pa na vožnjo z avtobusom nazaj v Slovenijo, en fant je med potjo veliko igral na blok flavto in jaz sem bila čisto očarana, oja, take stvari so me še in še prevzele! (Veste, kdo je bil ta fant? Janez Podobnik! Tedaj sem ga prvič videla!)
Mislim, da si z mojim "potopisom" ne bodo mogli kaj dosti pomagati niti romarji niti turisti na poti v Rim ...
No, v pravem Rimu in Vatikanu sem bila le enkrat - pač pa sem šla na drug način v Rim devetkrat - in enkrat sem rodila dvojčici. (Saj veste: iti v Rim = roditi.)
In še, pri nas doma imajo prostori imena (kopalnica je Soča, ena soba je Triglav, midva z možem spiva v Mravljicah - včasih so v tej sobi spali otroci) - in imamo tudi Rim. Če kdo reče, da je to in to v Rimu, vemo, da je v predsobi. Saj veste: vse poti vodijo v Rim. Vse sobe v stanovanju so povezane z Rimom.
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
