Rešitev moja

Soba je tiha in mirna. Od zunaj noter vdira poletna vročina. Bolnik spi. Vsaj tako izgleda.
Hana tiho pristopi in se rahlo dotakne njegove roke.
Bolnik odpre oči. Jo pogleda, se nasmehne in šepne: "O rešitev moja!"
Nasmehne se tudi ona: "Kaj pa to pomeni: rešitev moja?"
"Žeja!" vzdihne on.
Seveda, od zunaj v zgradbo puhti vročina. V sobi je vroče, vse je pregreto.
Voda je v vrču ob bolniku, toda njegove roke nimajo moči, da bi si sam vzel ... tudi pozvoniti ne more ... ko roke ne delajo več ...
Hana hitro ponudi vodo, glasni požirki po slamici kar odmevajo, tako hiti bolnik piti.
Potem bolnik "podre kupček" in svet je spet lepši!

Kolikokrat ta dan pride Hana v sobo ... vedno je bolnik žejen. In po vseh sobah je tako. Malokdo si more sam postreči.
Zdi se ji, da bi v zelo vročih dneh potrebovali enega človeka samo za to, ki bi ponujal piti ...