Rešitev

Zgodba pravi:

Na svoj poročni dan sta se pripeljala princ in njegova nevesta s kočijo v glavno mesto kraljestva.
Na glavnem trgu je na visokem odru čakal zločinec na izvršitev obsodbe.
Princesa je zajokala, zločinec se ji je zasmilil.
Princ je vprašal, če je mogoče sodbo izničiti, to bi rad podaril svoji nevesti za poročno darilo.
Odgovor je bil trd in neizprosen: "Ne!"
"Torej obstajajo napake, za katere ni nikakršnega opravičila?" je komaj slišno vprašala nevesta.
Eden od svetovalcev je rekel, da se more - ob upoštevanju starih mestnih zakonov - rešiti vsak obsojenec - če plača tisoč zlatnikov.
Princ je hitro odprl svojo mošnjo in jo izpraznil: naštel je osemsto zlatnikov. Princesa, ki je izpraznila svoj mošnjiček, je dodala petdeset zlatnikov.
Vprašala je: "Bi zadoščalo osemsto petdeset zlatnikov?"
"Zakon jih zahteva tisoč!" je vztrajal sodnik.
Princesa je šla med ljudi in med njimi zbirala denar, vsakega človeka je prosila, da doda.
Potem je preštela denar: bilo je devetsto devetindevetdeset zlatnikov. Še vedno je manjkal en zlatnik.
"Torej bo zaradi enega zlatnika, ki ga ni, ta človek obešen!?" je vzkliknila princesa.
"Tak je zakon," je hladno odgovoril sodnik.
Princesa je zaklicala: "Morda ima pa kaznjenec kaj v žepu!"
Pogledali so v njegove žepe in res je imel en zlatnik.
In njegovo življenje je bilo rešeno.

Včasih je potrebno čisto nekaj drobnega, majhnega, da smo rešeni.
A tisto mora biti iz nas ... iz našega srca.

(Na pamet po zgodbi iz knjižice Krogi na vodni gladini, avtor knjižice je Bruno Ferrero, Salve, Lj.)