Referendum in arhivi in vse sorta grdih stvari, ki bi jih skrili ... tudi Grahovo
Težko mi je, ker enostavno ne utegnem spisati prispevkov, ki si jih tako želim. Med drugim tudi o Grahovem.
Težko mi je, ker enostavno ne utegnem spisati prispevkov, ki si jih tako želim.
Med drugim tudi o Grahovem. O tistem, zaradi česar so postavili spomenik.
Pred seboj imam govor g. Drobniča, ki je tedaj, aprila letos, ob blagoslovu spomenika, začel z lastno izkušnjo (iz) tistih strašnih časov. Dva dni pred tem je potoval prav tam mimo, skozi Grahovo, z bloškimi študenti - s konjsko vprego.
Naslednji dan zvečer se je začel partizanski napad na Grahovo.
Ampak hude stvari so bile že tudi prej.
V cerkniškem okrožju so že prvo leto "boja proti okupatorju" in seveda pred nastankom prve Vaške straže zverinsko ubili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, med njimi 25 žensk in 15 mladoletnih oseb. Komunistična partija je v ta namen (umori) že avgusta 1941 ustanovila tajno politično policijo - VOS.
Junija 1942 so na Križni gori ubili nekega moškega.
Julija 1942 so na Križni gori partizani umorili 5 ljudi, od tega 4 ženske.
Julija 42 so v Racni gori ubili 18-letno dekle in starejšega moškega.
Septembra 1943 so vas razrušila nemška letala in tako ubili 24 ljudi, tudi otroka.
Dva meseca pred napadom na Grahovo so na Velikem Osolniku partizani umorili 25 ujetnikov, ki so bili pripadniki Slovenske narodne vojske na svobodnem slovenskem ozemlju.
V tistih časih so partizani na Turjaku umorili 28 zajetih ranjencev slovenske narodne vojske. Dan za tem so v Velikih Laščah ubili 60 na Turjaku zajetih pripadnikov slovenske narodne vojske. Nekaj sto drugih je bilo kasneje pobitih v okolici Kočevja, Ribnice, v Mačkovcu in drugje.
Takih zločinov je bilo še veliko. "Zbor odposlancev" v Kočevju oktobra 43 je zahteval več vojaških akcij, "... da bi se ti ljudje ne počutili več varne za nekim obzidjem ter bi tako rajši pristopali v vrste NOV ter bi se tako v veliki meri olajšalo delo na terenu ..." Delo na terenu: padale so domače žrtve ... da bi prestrašiti Slovence ... da bodo pokorni partiji!
Italijane so ob padcu Italije "prisrčno pospremili do meje", kot se je pohvalil kasnejši povejnik partizanskega korpusa. Ko so partizani ujeli fašističnega generala, se je začel tresti in se je partizanom zasmilil. Prinesli so mu stol in mu postregli s pijačo, da si je nabral moči za odhod. "Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole." Tako z okupatorjem, z domačimi ljudmi pa drugače ... Ob nekem duhovniku: "Nimamo kaj pomišljati, pospraviti!"
....
No, in zdaj smo proti koncu novembra 1943. Domobranci so se vso noč branili, zjutraj pa so partizani s topovi obstreljevali vas in proti poldnevu razbili debele zidove hiše, v kateri so bili branilci - hiša je stala na mestu, kjer je sedaj spomenik tedaj padlim žrtvam. Tedaj so partizani zajeli 13 teh, ki so bežali iz hiše. Ostali so vztrajali v hiši, ki so jo partizani zažgali, in umrli so v plamenih, tudi pesnik France Balantič. Potem so partizani na pragu goreče hiše postrelili vse zajete in jih mrtve ali še žive vrgli v gorečo hišo. Ustrelili so še tri vaščane, dva stara čez 70 let, in jih prav tako vrgli v ogenj. Zakurili so še cerkev, oropali trgovino in dve kmetiji.
To se je dogajalo sredi vasi, sredi dne ...
Kasneje so zahtevali izravnavo hiše, skupni grob 32 žrtev, s tlemi ...
Če nekaj zbrišeš, izravnaš s tlemi, tistega ni več?
Če uničiš papirje v arhivih, potem zločina ni več ...?
Če skrbno paziš, da ne bi poimenoval kakšnega človeka, ki je ubijal brate, potem zločina ni?
Če arhive zavaruješ, da bi ja bili čim težje dosegljivi - ali sploh ne, potem zločina ni več?
Andrej Magajna je pred par dnevi na tiskovni konferenci, ki jo je imel Igor Omerza, rekel, da bi Omerza svojo zadnjo knjigo Edvard Kocbek: osebni dosje št.584 pisal 20 let, če bi obveljala sedaj predlagana zakonodaja - tako težko bi bili dosegljivi viri.
Sprava ni zanikanje zločinov.
Sprava je možna šele, ko sta obe strani soočeni, ko obe lahko povesta, kako in kaj. In si potem podasta roke.
Če bodo stvari še naprej skrivane in prikrivane, kot so bile veliko let in naj bi bile ponovno skorajda onemogočene, da pridejo v roke ljudstva, to vsekakor ne govori o spravi, ne govori o pogumu, pač pa o vseenosti ali pa skrivanju.
(Na spomeniku, postavljenem na privatnem zemljišču (kjer je prej stala Krajčeva hiša), so na desnih ploščah zapisana tudi imena še 40 drugih grahovskih žrtev komunističnega nasilja.)
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/102132/o-spravi-ob-obletnici-konca-2-svet-vojne-na-nasih-tleh
Galerija (4)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
