Zvoni telefon. Dvignem slušalko.
"Dober dan. Sem ... (pove ime) iz založbe Teinte."
Vzdihnem. Spet. Kako so mi odveč takile telefonski klici.
Reče: "Gospa, pri nas ste že kupili knjigo (pove naslov), zdaj pa je izšla knjiga z naslovom ..., govori o ..." Ne pridem do besede, da bi povedala, da ne bom kupila in da mu ni potrebno ničesar povedati.
Zamika me, da bi slušalko odložila.
Vendar se odločim, da tega ne bom naredila, zdi se mi preveč nečloveško.
Čakam na prvo priložnost, ko bo naredil v svojem govorjenju kakšen premor (pa naj kdo reče, kako ženskam ne zmanjka!) in ko ga, hitro vskočim: "Gospod, ničesar ne bom kupila."
On mi govori, kako zelo je tista knjiga dobra, ne spomnim se več, o čem je, naj bi seveda bila najboljša knjiga na področju samozdravljenja ali nekaj podobnega.
(Nedolgo nazaj so me prepričevali, mislim, da je bila ista založba, da ker sem že kupila pri njih eno knjigo, naj vendar kupim še drugo, ker tako paše k prvi in bom potem imela nekakšen komplet! - Kaj mi naj postane žal, da sem kupila sploh eno knjigo!? Pa kako so vsiljivi!)
No, tokrat me prepričuje, naj kupim, jaz pravim, da imam knjig doma veliko, tudi s področja zdravja in da se ne more vse to spreminjati iz dneva v dan ...
In poudarim, da ne bom kupila nobene knjige, pa če je še tako dobra.
In potem dodam: "In končno: navsezadnje moram dobro pomisliti, kako porabim denar ... V trgovini moram biti pozorna na vsak evro ..."
"Saj lahko kupite na obroke."
"Pač ne razumete, kako je to. Vi bi radi prodali knjigo, ki je jaz popolnoma nič ne potrebujem. Moram pa denar uporabiti za nujnejše stvari."
"Recimo, da vam verjamem. Ne vem, če vam bi ..."
"Meni je vseeno, če mi ne verjamete ..."
Tako zaključi in končno odloži.
Butasto, toda vendar čutim, da ni čisto res, kar sem na koncu rekla.
Čutim, da mi ni vseeno ... Pa ne zaradi njega - on pač nima daru, da bi "slišal" - pač pa zaradi mene. Kaj pravzaprav njega briga, kaj jaz mislim in zakaj sem se odločila, kakor sem se.
Razmišljam, da je bil zelo vsiljiv in nepozoren. In pravzaprav žaljiv. "Recimo, da vam verjamem. Ne vem, če vam bi ..." Ja, žaljiv.
Presneto malo čuta ima za ljudi in vseh vrst stiske.
Vzdihnem. Spet. Kako so mi odveč takile telefonski klici.
Reče: "Gospa, pri nas ste že kupili knjigo (pove naslov), zdaj pa je izšla knjiga z naslovom ..., govori o ..." Ne pridem do besede, da bi povedala, da ne bom kupila in da mu ni potrebno ničesar povedati.
Zamika me, da bi slušalko odložila.
Vendar se odločim, da tega ne bom naredila, zdi se mi preveč nečloveško.
Čakam na prvo priložnost, ko bo naredil v svojem govorjenju kakšen premor (pa naj kdo reče, kako ženskam ne zmanjka!) in ko ga, hitro vskočim: "Gospod, ničesar ne bom kupila."
On mi govori, kako zelo je tista knjiga dobra, ne spomnim se več, o čem je, naj bi seveda bila najboljša knjiga na področju samozdravljenja ali nekaj podobnega.
(Nedolgo nazaj so me prepričevali, mislim, da je bila ista založba, da ker sem že kupila pri njih eno knjigo, naj vendar kupim še drugo, ker tako paše k prvi in bom potem imela nekakšen komplet! - Kaj mi naj postane žal, da sem kupila sploh eno knjigo!? Pa kako so vsiljivi!)
No, tokrat me prepričuje, naj kupim, jaz pravim, da imam knjig doma veliko, tudi s področja zdravja in da se ne more vse to spreminjati iz dneva v dan ...
In poudarim, da ne bom kupila nobene knjige, pa če je še tako dobra.
In potem dodam: "In končno: navsezadnje moram dobro pomisliti, kako porabim denar ... V trgovini moram biti pozorna na vsak evro ..."
"Saj lahko kupite na obroke."
"Pač ne razumete, kako je to. Vi bi radi prodali knjigo, ki je jaz popolnoma nič ne potrebujem. Moram pa denar uporabiti za nujnejše stvari."
"Recimo, da vam verjamem. Ne vem, če vam bi ..."
"Meni je vseeno, če mi ne verjamete ..."
Tako zaključi in končno odloži.
Butasto, toda vendar čutim, da ni čisto res, kar sem na koncu rekla.
Čutim, da mi ni vseeno ... Pa ne zaradi njega - on pač nima daru, da bi "slišal" - pač pa zaradi mene. Kaj pravzaprav njega briga, kaj jaz mislim in zakaj sem se odločila, kakor sem se.
Razmišljam, da je bil zelo vsiljiv in nepozoren. In pravzaprav žaljiv. "Recimo, da vam verjamem. Ne vem, če vam bi ..." Ja, žaljiv.
Presneto malo čuta ima za ljudi in vseh vrst stiske.
Ko po telefonu prosijo za sodelovanje v kakšnih anketah ali za kaj drugega, ponavadi sprejmem (če utegnem; vem, da je to "kruh" za nekatere ljudi), ampak to, da pa hočejo za vsako ceno nekaj prodati in sploh nočejo slišati, da ne bom ničesar kupila ... oz. niso pripravljeni verjeti, da nekdo nečesa ne želi ali ne more kupiti, ja, to me pa res moti.
Saj menda imam pravico reči ne, če nečesa ne želim kupiti.
Kakšen je razlog, da ne bom kupila, je za prodajalca pravzaprav vseeno.
Kakšen je razlog, da ne bom kupila, je za prodajalca pravzaprav vseeno.
Zanj bi moralo biti dovolj dejstvo. Ja, ne. In nič drugega.
To, da pa tako odgovori, kot je odgovoril, je pa po mojem občutku žalitev.
Galerija (1)
Preslano
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
