Rdeči šotor
Knjigo Anite Diamant Rdeči šotor sem vzela v roke z radovednostjo. Mnogokrat že sem si želela osv
Knjigo Anite Diamant Rdeči šotor sem vzela v roke z radovednostjo. Mnogokrat že sem si želela osvetliti posamezne odlomke svetopisemskih zgodb, da bi jih bolj razumela. Večkrat so ostajala nepojasnjena vprašanja.
Res je zgodba literarizirana, res gotovo o marsičem, kar je v romanu, v Svetem pismu sicer ni ne duha ne sluha. Torej je marsikaj plod pisateljičine domišljije, čeprav je gotovo dobro preštudirala posamezne dele Svetega pisma in druge vire (zgodovinske, etnološke), ki govorijo o tistih časih, tistih ljudstvih, življenju tedaj. Tako recimo so tedaj obstajali "rdeči" šotori, čeprav v samem Svetem pismu tega ni. Prav tako je Martha Mc Clintock pred nekaj desetletji dokazala, da se menstrualni cikli žensk, ki živijo skupaj, med seboj uskladijo.
Nekatere trditve romana so pa pravzaprav v nasprotju s tem, kar piše v Svetem pismu, npr. po Svetem pismu Jožef ni "spal" s Putifarjevo (Potifarjevo) ženo, po tem romanu pa je.
V Svetem pismu sploh je marsikaj tako "po moško", kot na primer: "Abraham je rodil, Izaka, Izak Jakoba, Jakob ..." Saj ne, da bi se kot ženska čutila razžaljeno pri tem, zdelo se mi je predvsem zanimivo. Sama sem v Svetem pismu našla marsikaj, kar je govorilo o spoštovanju in veličini žensk. Ampak misliti pa dajo kakšni taki zapisi. To je pač odsvit nekih časov, nekega okolja.
Sprva mi je bilo knjigo, ki je zgodba o Jakobovi družini, zelo težko brati. Prav trpela sem ob tem, kako sta se počutili Lea in Rahela, Jakobovi ženi. Mislim, da si vsaka ženska želi biti edina žena svojega moža. Tako sta tudi Lea in Rahela, sicer rodni sestri, imeli kar veliko težav prav zaradi tega, ker je "imel" Jakob obe. Poleg še dveh, ki sta mu ju ponudili sami ženi, Bilhe in Zilpe. Rahela zato, ker ni in ni mogla donositi otroka in je potem skušala preko svoje služabnice, sicer svoje ljubljene rodne sestre Bilhe, roditi "svojega" otroka. Koliko je v tistih časih (in verjetno v vseh časih, skoraj v vseh) pomenilo imeti otroka!
Vse te ženske so rojevale otroke, tako je imel Jakob celo četico sinov. Tudi Raheli je končno uspelo roditi sina Jožefa (znanega kot "egiptovskega"), kasneje pa še Benjamina (ob porodu umirajoča Rahela ga je poimenovala Benoni, sin stiske, toda Jakob ga je preimenoval v Benjamina. Ob vseh teh fantih je bila ena sama deklica, Dina. In zgodba v knjigi Rdeči šotor je pripovedovana v 1. osebi, pripoveduje jo Dina. V tistih časih so v tistih krajih ženske živele delno zase, vse ženske v družini skupaj, moški pa tudi zase. In tako je Dina veljala za poseben blagoslov mater, vseh štirih, čutila se je hčerko štirih mater (štirih sester, s katerimi je imel Jakob otroke). Hči je pomenila poseben blagoslov materam na stara leta.
Ženske so imele zelo jasna "pravila" življenja, spoštovale so naravo v tem, da so sledile določenim stvarem, recimo v času menstruacije (vse hkrati, ob mlaju) so preživele tri dni v rdečem šotoru, bile so skupaj, počivale so, njihova ležišča so bila na slami, ki so jo menjavale. Pripovedovale so si zgodbe izročila, svoje lastne zgodbe ... Tako so tudi Dino pripravljale na bodočo vlogo ženske. V tem šotoru so tudi rojevale, si pomagale med seboj, vse skupaj so pomagale porodnici, porod ni bil nič skritega in skrivnostnega, kar bi skrivale pred Dino. Rahela je osvojila sploh veliko veščin babištva in hodila pomagat okrog, s seboj pa je začela jemati tudi Dino, ki je z veseljem osvajala spretnosti babištva, uporabe zdravilnih zelišč, postopoma pa celo reševanje matere in (ali) otroka celo s posegi, npr. z uporabo noža, če je bil otrok prevelik ali če je bila mati že mrtva, otrok bi pa lahko preživel.
Tako je Dina odraščala in postala dekle, ki je končno z vso pravico vstopala v rdeči šotor, ko je začela tudi sama krvaveti (prej je bila z ženskami zato, ker je bila edina deklica v taboru in ni imela s kom biti).
Hrepenela je po mestu, Sihem spodaj v dolini jo je mikal, vabil. Rahela jo je vzela s seboj, ko so jo klicali k nekemu porodu v kraljevo palačo.
In tam sta se zagledala vladarjev sin Šalem in Dina. Ko je njegova mati videla, da je Dina sinu všeč, je naredila vse, da sta se mlada dva našla. Dino je povabila v mesto za nekaj tednov. In potem je sin Dino čisto preprosto odpeljal v svojo sobo. Bila sta si všeč, ljubila sta se. Preživela sta prelepe dni.
A ko so zvedeli njeni bratje in oče, kaj se je zgodilo, se jim je omračil um. (Izraz je moj.) Kajti to, kar so naredili potem, je izven vsake modrosti.
Oče Jakob je bil besen. Posvetoval se je samo s sinovi. Žena ni poslušal. Vsaj Rahela je vedela, da Dina ljubi tistega fanta.
Sihemski kralj, oče Dininega ljubega, je pripeljal v Jakobov tabor doto. Veliko je ponudil za dekle, ki jo njegov sin ljubi.
Njim je bilo pa jasno le, da jo je kraljev sin onečastil.
Izmislili so si kazen za kralja in vse mesto: morajo se obrezati. Kajti Jakobova družina je redno obrezovala dečke sedmi dan po rojstvu. Kralj in njegovi pa te navade niso poznali.
Kralj je sprejel, da to naredijo, prav tako njegov sin. Določenega dne so bili torej obrezani vsi meščani. In potem ko so oslabljeni ležali in celili rane (za odraslega je obrezovanje gotovo hujše kot za dojenčka), so Dinini bratje prišli in pomorili vse mesto, sploh vse moške, tudi Dininega moža, ki je spal v njenem naročju. Strašno je bilo to maščevanje.
Dina jih je preklela in potem zbežala v Egipt, skupaj z mamo svojega ljubega. Bila je noseča, v Egiptu je potem rodila sina, ki ga je tašča imela za svojega, saj bo egiptovski princ. Tašča ga je tudi preimenovala iz Bar Šalema, kakor mu je dala ime Dina, v Remosisa.
Kaj vse se je dogajalo še potem, lahko preberete v knjigi.
Svoj zapis zaključujem s citatom, ko se v Egiptu srečata Dina in slepa pevka Verenro, ki je svoj čas služila Rebeki, Jakobovi materi. (To žensko so prej, ko je bila še v Kanaanu, trije moški napadli, posilili, jo oslepili, raztrgali ji obraz ... Dobra duša, ki Verenro niti poznala ni, ji je pozdravila rane in dala trgovcem celo čredo, da so to ubogo žensko prepeljali v Egipt.)
Citat:
"Verenro," sem dejala.
Zven mojega naglasa jo je osupnil. "Kanaan," je izrekla z zagrenjenim šepetom. "Tako mi je bilo ime v tistem mučnem času."
"Bila sem otrok," sem rekla. "Ti si bila glasnica moje babice Rebeke. Povedala si nam zgodbo, ki je nisem nikdar pozabila. Ampak umorili so te, Verenro. Bila sem tam, skupaj z babico, ko so te prinesli nazaj. Videla sem, kako so zakopali tvoje kosti. Ali si se res vrnila od mrtvih?"
Tišina je bila dolga in glava pod tančico ji je klonila. "Da," je dejala. In nato, čez trenutek: "Ne, nisem ji ušla. V resnici sem mrtva.
Kako čudno je srečati duha iz tistega časa tu, v tej imenitni hiši ob reki. Povej mi," je vprašala, " si tudi ti mrtva?"
"Morda," sem odgovorila in vzdrhtela.
"Morda si, kajti živi tega ne sprašujejo niti ne morejo prenašati bolečine resnice, ne da bi se tolažili z glasbo. Mrtvi razumejo.
Ali poznaš obraz smrti?"
/... Povedali sta si svoji težki zgodbi .../
Verenro je ves čas kimala, vzdihovala in me držala za roko. Ko sem naposled obmolknila, je dejala: "Ti nisi mrtva." Njen glas je izdajal majceno žalost. "Ti nisi kot jaz. Iz srca ti sije bridkost. Plamen ljubezni je močan. Tvoja zgodba še ni končana, Dina."
Nekatere trditve romana so pa pravzaprav v nasprotju s tem, kar piše v Svetem pismu, npr. po Svetem pismu Jožef ni "spal" s Putifarjevo (Potifarjevo) ženo, po tem romanu pa je.
V Svetem pismu sploh je marsikaj tako "po moško", kot na primer: "Abraham je rodil, Izaka, Izak Jakoba, Jakob ..." Saj ne, da bi se kot ženska čutila razžaljeno pri tem, zdelo se mi je predvsem zanimivo. Sama sem v Svetem pismu našla marsikaj, kar je govorilo o spoštovanju in veličini žensk. Ampak misliti pa dajo kakšni taki zapisi. To je pač odsvit nekih časov, nekega okolja.
Sprva mi je bilo knjigo, ki je zgodba o Jakobovi družini, zelo težko brati. Prav trpela sem ob tem, kako sta se počutili Lea in Rahela, Jakobovi ženi. Mislim, da si vsaka ženska želi biti edina žena svojega moža. Tako sta tudi Lea in Rahela, sicer rodni sestri, imeli kar veliko težav prav zaradi tega, ker je "imel" Jakob obe. Poleg še dveh, ki sta mu ju ponudili sami ženi, Bilhe in Zilpe. Rahela zato, ker ni in ni mogla donositi otroka in je potem skušala preko svoje služabnice, sicer svoje ljubljene rodne sestre Bilhe, roditi "svojega" otroka. Koliko je v tistih časih (in verjetno v vseh časih, skoraj v vseh) pomenilo imeti otroka!
Vse te ženske so rojevale otroke, tako je imel Jakob celo četico sinov. Tudi Raheli je končno uspelo roditi sina Jožefa (znanega kot "egiptovskega"), kasneje pa še Benjamina (ob porodu umirajoča Rahela ga je poimenovala Benoni, sin stiske, toda Jakob ga je preimenoval v Benjamina. Ob vseh teh fantih je bila ena sama deklica, Dina. In zgodba v knjigi Rdeči šotor je pripovedovana v 1. osebi, pripoveduje jo Dina. V tistih časih so v tistih krajih ženske živele delno zase, vse ženske v družini skupaj, moški pa tudi zase. In tako je Dina veljala za poseben blagoslov mater, vseh štirih, čutila se je hčerko štirih mater (štirih sester, s katerimi je imel Jakob otroke). Hči je pomenila poseben blagoslov materam na stara leta.
Ženske so imele zelo jasna "pravila" življenja, spoštovale so naravo v tem, da so sledile določenim stvarem, recimo v času menstruacije (vse hkrati, ob mlaju) so preživele tri dni v rdečem šotoru, bile so skupaj, počivale so, njihova ležišča so bila na slami, ki so jo menjavale. Pripovedovale so si zgodbe izročila, svoje lastne zgodbe ... Tako so tudi Dino pripravljale na bodočo vlogo ženske. V tem šotoru so tudi rojevale, si pomagale med seboj, vse skupaj so pomagale porodnici, porod ni bil nič skritega in skrivnostnega, kar bi skrivale pred Dino. Rahela je osvojila sploh veliko veščin babištva in hodila pomagat okrog, s seboj pa je začela jemati tudi Dino, ki je z veseljem osvajala spretnosti babištva, uporabe zdravilnih zelišč, postopoma pa celo reševanje matere in (ali) otroka celo s posegi, npr. z uporabo noža, če je bil otrok prevelik ali če je bila mati že mrtva, otrok bi pa lahko preživel.
Tako je Dina odraščala in postala dekle, ki je končno z vso pravico vstopala v rdeči šotor, ko je začela tudi sama krvaveti (prej je bila z ženskami zato, ker je bila edina deklica v taboru in ni imela s kom biti).
Hrepenela je po mestu, Sihem spodaj v dolini jo je mikal, vabil. Rahela jo je vzela s seboj, ko so jo klicali k nekemu porodu v kraljevo palačo.
In tam sta se zagledala vladarjev sin Šalem in Dina. Ko je njegova mati videla, da je Dina sinu všeč, je naredila vse, da sta se mlada dva našla. Dino je povabila v mesto za nekaj tednov. In potem je sin Dino čisto preprosto odpeljal v svojo sobo. Bila sta si všeč, ljubila sta se. Preživela sta prelepe dni.
A ko so zvedeli njeni bratje in oče, kaj se je zgodilo, se jim je omračil um. (Izraz je moj.) Kajti to, kar so naredili potem, je izven vsake modrosti.
Oče Jakob je bil besen. Posvetoval se je samo s sinovi. Žena ni poslušal. Vsaj Rahela je vedela, da Dina ljubi tistega fanta.
Sihemski kralj, oče Dininega ljubega, je pripeljal v Jakobov tabor doto. Veliko je ponudil za dekle, ki jo njegov sin ljubi.
Njim je bilo pa jasno le, da jo je kraljev sin onečastil.
Izmislili so si kazen za kralja in vse mesto: morajo se obrezati. Kajti Jakobova družina je redno obrezovala dečke sedmi dan po rojstvu. Kralj in njegovi pa te navade niso poznali.
Kralj je sprejel, da to naredijo, prav tako njegov sin. Določenega dne so bili torej obrezani vsi meščani. In potem ko so oslabljeni ležali in celili rane (za odraslega je obrezovanje gotovo hujše kot za dojenčka), so Dinini bratje prišli in pomorili vse mesto, sploh vse moške, tudi Dininega moža, ki je spal v njenem naročju. Strašno je bilo to maščevanje.
Dina jih je preklela in potem zbežala v Egipt, skupaj z mamo svojega ljubega. Bila je noseča, v Egiptu je potem rodila sina, ki ga je tašča imela za svojega, saj bo egiptovski princ. Tašča ga je tudi preimenovala iz Bar Šalema, kakor mu je dala ime Dina, v Remosisa.
Kaj vse se je dogajalo še potem, lahko preberete v knjigi.
Svoj zapis zaključujem s citatom, ko se v Egiptu srečata Dina in slepa pevka Verenro, ki je svoj čas služila Rebeki, Jakobovi materi. (To žensko so prej, ko je bila še v Kanaanu, trije moški napadli, posilili, jo oslepili, raztrgali ji obraz ... Dobra duša, ki Verenro niti poznala ni, ji je pozdravila rane in dala trgovcem celo čredo, da so to ubogo žensko prepeljali v Egipt.)
Citat:
"Verenro," sem dejala.
Zven mojega naglasa jo je osupnil. "Kanaan," je izrekla z zagrenjenim šepetom. "Tako mi je bilo ime v tistem mučnem času."
"Bila sem otrok," sem rekla. "Ti si bila glasnica moje babice Rebeke. Povedala si nam zgodbo, ki je nisem nikdar pozabila. Ampak umorili so te, Verenro. Bila sem tam, skupaj z babico, ko so te prinesli nazaj. Videla sem, kako so zakopali tvoje kosti. Ali si se res vrnila od mrtvih?"
Tišina je bila dolga in glava pod tančico ji je klonila. "Da," je dejala. In nato, čez trenutek: "Ne, nisem ji ušla. V resnici sem mrtva.
Kako čudno je srečati duha iz tistega časa tu, v tej imenitni hiši ob reki. Povej mi," je vprašala, " si tudi ti mrtva?"
"Morda," sem odgovorila in vzdrhtela.
"Morda si, kajti živi tega ne sprašujejo niti ne morejo prenašati bolečine resnice, ne da bi se tolažili z glasbo. Mrtvi razumejo.
Ali poznaš obraz smrti?"
/... Povedali sta si svoji težki zgodbi .../
Verenro je ves čas kimala, vzdihovala in me držala za roko. Ko sem naposled obmolknila, je dejala: "Ti nisi mrtva." Njen glas je izdajal majceno žalost. "Ti nisi kot jaz. Iz srca ti sije bridkost. Plamen ljubezni je močan. Tvoja zgodba še ni končana, Dina."
In še en citat:
Egipt je ljubil lotos, ker nikoli ne umre. Enako je z ljudmi, ki jih ljubimo. Nekaj tako majhnega, kot je ime - dva zloga, en visok, drugi mehak -, lahko prikliče neštete smehljaje in solze, vzdihe in sanje človeškega življenja.
Če sedimo na bregu reke, vidimo le delček njene površine, a voda pred našimi očmi je vseeno dokaz neznanih globin.
Egipt je ljubil lotos, ker nikoli ne umre. Enako je z ljudmi, ki jih ljubimo. Nekaj tako majhnega, kot je ime - dva zloga, en visok, drugi mehak -, lahko prikliče neštete smehljaje in solze, vzdihe in sanje človeškega življenja.
Če sedimo na bregu reke, vidimo le delček njene površine, a voda pred našimi očmi je vseeno dokaz neznanih globin.
.
.
.
Galerija (2)
Zaveza
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
