Raztrgana med očkom in mamico

Deklica je obstala sredi sobe. Hotela je iti ven, pa je zaslišala mamin glas, govorila je po telefonu. Nehote je prisluhnila ...
"Vedno si bil neodgovoren ..."
Oči, je pomislila deklica.
Zakaj je tako med njima. Zakaj se sovražita? Zakaj hoče vsak od njiju dokazati, da ima on prav? Oba imam rada, a tudi bojim se ju. Posebno mame, ki hoče vse vedeti o očku. Kaj počne, koliko denarja ima, ali ima drugo. A ona ne dovoli, da jaz očku kaj povem. Tako skrivam pred njim vse. Saj se bojim, da bo izvedel kaj, česar ne sme. Pa česa ne sme? In zakaj ne. Ali nam bi škodoval?
Očka, mami, kaj delata?!

"Tanja!" pokliče mama in odpre vrata. Mamin glas je napet. Jezen.
"K očiju greš." Tanja čuti, da se v mami nekaj kuha.
"Skušal te bo prepričati, da rečeš na sodišču, da hočeš biti pri njem. A jaz želim, da se mu ne daš prepričati. On samo govori lepe besede, kako bo skrbel zate, kaj vse ti bo dal. Ne verjemi mu!"
Tanja tiho požira nevidne solze. Ne želi razžalostiti mame.
"Mami! A jaz bi tako rada ..."
"Kaj?"
Solze stečejo po dekličinem obrazu.
"Da bi bili skupaj?" ugane mama.
Tanja pokima, upajoče.
Mama stisne hčerko k sebi. Kako lepo je biti v objemu, pomisli Tanja.
"Žal mi je, Tanči, bojim se, da smo preveč vsega podrli, preveč razvalin sva naredila z očkom ... Pojdi zdaj, očka bo kmalu spodaj."
Tanja gre, zdi se ji, da ima noge težke kot cent.
Očka je spodaj.
"Pridi!" jo povabi v avto. Mama z okna gleda za avtom. Srce je polno mračnih misli.
Kmalu sta očka in Tanja v njegovem novem domu.

Očka, jaz hočem samo en dom.

Ko se Tanja vrne spet domov, jo že na vratih čaka mama.
"Kako je bilo?" je vprašala.
"Mami, pusti me pri miru! Prooosim!"
"A te je prepričeval, da se odločiš zanj?"
Tanja jo je proseče pogledala: "Mami, prooosim te, vsaj ti ne manipuliraj z menoj!" Stekla je v sobo in zaloputnila vrata.
Mama je obsedela v kuhinji. Sama. Tema je postajala vedno bolj gosta. Tema okrog in tema v duši.
Kaj bi bilo res najbolj prav?
Odpovedati se deklici, ki jo ima vendar srčno rada. Vedno sta se krasno razumeli.
In če se ona odpove svoji hčerki in ji dovoli, da živi pri očku, ali bo on res znal poskrbeti zanjo? Ali ji bo postavil kakšne meje ali pa ji bo vse dovolil - da bo mislila, kako jo ima neskončno rad?
Ali je za Tanjo res lahko dobro, če je pri njem?
Ali si on želi Tanjo - ali morda bolj denar zanjo?
Grenkoba objema srce.
V stanovanju je že zdavnaj noč ...
Tišina.
Pa mir?
Mati razmišlja, kaj se dogaja v moževem srcu.
In kaj se dogaja v hčerkinem srcu.
In kaj se dogaja pravzaprav v njej sami.
Kaj se v njihovi družini dogaja iz ljubezni in kaj iz čisto drugih čustev in odločitev ...?

Na drugi strani vrat je deklica v žalosti zadremala. A ko se je zdramila, je čutila, kako rada bi, da bi bili tukaj vsi skupaj. Sploh je ne zanima, zaradi česa vse se starša kregata. Rada bi le, da se ne bi. In da bi bili skupaj.

In še na eni drugi strani nekih drugih vrat razmišlja oče, ali je ravnal prav, ker je tako silil v hčerko ... Oja, ženi bi se prav rad maščeval za vse ... za kaj že? ... toda za hčerko mu pa vendar ni vseeno ... A pa je res on najboljši starš?

Vsak zase je čutil, da edino ljubezen more rešiti to hudo stisko.
Jo bodo zbrali dovolj? Je bo toliko, da bi prežarila njihovo malo skupnost? Pa če pridejo spet v eno ali pa če ostanejo narazen ...
Ljubezen ne veže nase, ne zasužnjuje, ne prisiljuje ...

(1Kor 13)