Razmišljanje (p)o krvodajalski akciji

Čutim pritisk lepe rdeče obveze, ki so mi jo na trdo povili čez žilo, iz katere so mi malo prej stočili 4,5 dl krvi. Grešne - kot se včasih pošalim včasih, sploh ko gre na krvodajalsko moj mož! :)

Do dajanja krvi nisem nikoli imela kakšnih zadržkov. V pogovoru z Jehovovimi pričami sem skušala izvedeti, zakaj nasprotujejo transfuziji, navedli so mi nek citat iz Svetega pisma, mislim, da je bil iz enega od pisem apostolov, morda Jakobov, gotova pa nisem. Vendar me pa ni prepričalo, da imajo prav. Kaže, da je tisti citat meni povedal čisto kaj drugega kot njim.
No, sama krvi nisem nikoli dobila, jo pa je ena od hčerk. A tedaj sploh še nisem popolnoma nič razmišljala o tem, da je mogoče komu dajanje oz. prejemanje tuje krvi sporno.
Veliko let sama nisem dajala krvi, saj sem nosila, rojevala, dojila.
No, zdaj sem pa spet krvodajalka. Brez razglabljanj o prav ali ne, brez obremenjevanja s tem, kaj naredijo z mojo krvjo, jo porabijo ali ne ...
Kri mi vzamejo (jo "dam") in od tam naprej jaz nisem več gospodar tistih nekaj decilitrov krvi.
Ko sem bila prejšnjič, mi je pa nekaj dalo misliti. Zdravnik, ki me je pogledal pred prejšnjim odvzemom, mi je zaradi nečesa odsvetoval, da sem krvodajalka.
"Mogoče imate anevrizmo," je rekel.
No ja, kakorkoli, jaz sem rekla, da mislim, da mi nič "takega" ni in da sem prišla zato, da dam kri.
S še nekaj opozorili me je poslal naprej.
Počutila sem se malo trapasto in rahlo matasto. Vpliv zdravnikovih besed?
Zlezla sem na stol in nastavila roko. Ko se je laborant pripravljal na odvzem moje krvi, sem si ogledovala prostor in opazila, da je tik ob meni soba, na katere vratih piše: Reanimacija. Uf. Kar malo neprijetno mi je postalo.
Potem sem gledala, kako mi odteka kri. Bo tale moja kri dragocena za kakšnega bolnika? Za več bolnikov?

Po odvzemu sem se odpravila domov, vendar ne mirna kot bi bila sicer, tudi tisto o anevrizmi me ni tako zelo iztirilo ... navsezadnje niso moji otroci prišli kot lepo zavite štručke naravnost iz nebes v moje naročje ... oja, "vmes" je bilo kar nekaj "dela", da so končno prišli fizično v moje pričakujoče naročje.
Anevrizma? Ali kaj drugega?
Seveda, lahko da imam anevrizmo, lahko da imam zametke kakšne resne bolezni, vse je mogoče ...
Nihče od nas ne ve ne ure ne dneva, ko bo "odšel" od tu. Kdaj bom na tem jaz? Pojma nimam.
Večkrat se pogovarjam z zelo bolnimi o bolezni in smrti ... Ena gospa mi je rekla tako lepo naravnost: "Jaz vem, da bom kmalu umrla, morda mesec dni, morda teden. Ne vem. Morda boste vi umrli pred menoj, nihče tega ne ve, ampak verjetno bom jaz prej." Tako je to.
Pa vendar mi je tista krvodajalska akcija dala še kar misliti. Razmišljala sem o tem, kako ne vemo ne ure ne dneva. Kako včasih človek zazna bolezen šele, ko je že zelo bolan. Včasih sem razmišljala, da na zavodu za transfuzijo kri pregledajo (saj je en del gre za preiskave, da bi ja šla do bolnikov samo "zdrava" kri) in naredijo z njo glede na potrebe bolnikov - glede na zdravje krvi posameznega bolnika ... in to je to. Če je v redu, jo (u)porabijo. Če ni, pač zavržejo ... a ne! Kaj bi pa drugega! Recimo, da sem odgovornost za naprej preložila v roke strokovnjakov. Logično. Jaz sem kri dala, zdaj so pa drugi odgovorni za moje decilitre krvi.

A potem sem začela ob dajanju krvi razmišljati še nekaj čisto drugega. Pravzaprav s krvjo ne damo drugim ljudem samo eritrocitov, levkocitov, trombocitov in še česa prav tako pomembnega, temveč dajemo vse to, kar sami smo, sami sebe. Kar je v nas. Veselje, žalost, dušne bolečine, trpljenje, pesem, hrepenenje, neizpolnjenost, hvaležnost, empatijo ...
Bi smel iti na krvodajalsko človek, ki je globoko žalosten? Dobi prejemnik žalostno kri? Ali pa četudi je dajalec žalosten, vendar "prevaga" pozitivno s pozitivnim namenom, z željo nekomu pomagati ...? Marsikdo je kljub trpljenju zelo svetel in pozitiven ... Hmmmm.
Bi smel iti na krvodajalsko človek, ki sovraži?
Ki grobo krši pravila družbe, etična, moralna?
Vpliva del krvi, ki ga bolnik dobi, nanj - ne le v smislu zdravljenja, zviševanja krvničk, hemoglobina? Koliko časa vpliva nanj tista "sila", ki je v krvi?
Morda se komu zdi vse tole nakladanje, vendar je dejstvo, da so tudi strokovnjaki ugotavljali, da se človek, ki dobi "nov" organ (s transplantacijo), lahko zares spremeni!
Spominjam se, da sem nekoč gledala film o fantu, ki je dobil novo srce. In potem je postal prav drugačen človek. Značajsko drugačen. Je to mogoče? Pravijo, da ja. Vem, da sem brala intervju z nekim srčnim kirurgom, ki je tudi to trdil.
Zanimivo bi bilo, če bi lahko kakšnim posebno zateženim ljudem enostavno zamenjali srce ... Morda bi postal tisti človek veliko bolj priljuden?
(Pa res: v starih časih so kri puščali. Bolno, grešno, tahudobno ...? Morda bi tudi danes lahko puščali kri - in "tagrde" ne dali potem drugim ljudem ...?)
Včasih bi si jaz dala zamenjati srce ... za tako, ki bi manj trpelo ... Ne, ne bi. Brezčutna pa res ne bi hotela biti.
Kajti brezčuten človek morda res ne trpi tako veliko kot čuteči, vendar morda prav zato rani toliko drugih (ker nima empatije, ker premalo čuti ...).
Torej: sem odgovorna, če dajem kri?
Kdo sme samega sebe dati drugim, drugemu?
Dajanje krvi ali kakšnega organa (ki ga lahko da živ človek, npr. ledvico) je pravzaprav kot "obhajilo". Dati sam sebe v hrano - zato, da bi drugi lahko živel.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/142040/novo-srce

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107693/je-darovani-organ-le-kos-mesa-ali-kaj-vec

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/107692/darovanje-organov-in-krvi