Razmišljanje ob filmu o sojenju "pedofilom"
Presume coupable. Domnevno kriv.
Filmska zgodba o sojenju "pedofilski" mreži.
Takoj me film pritegne.
Mlad zagnan sodnik raziskuje celo mrežo osumljencev, kakšnih dvajset, pravih dokazov sicer kar ni, vendar so izjave nekaj odraslih in otrok. Čeprav ni dokazano, se znajdejo nekateri osumljenci v priporu.
Spremljamo zgodbo enega od njih.
Alain Marceaux, eden od osumljencev, je po poklicu odvetnik ali morda sodnik. Mož. Oče treh otrok.
Zdaj zaprejo oba z ženo, njune otroke dajo v rejniške družine, menjavajo rejniške družine, ker so menda naporni, otroci ne smejo do staršev, niti kratkega obiska ne dovolijo.
Oče je v ječi zelo nesrečen, komaj čaka, da pride "ven", toda vedno znova se vse zaroti proti njemu.
Obupuje. Umre njegova mama. Od žalosti. On dela samomor. Ga rešijo. Ga dajo na psihiatrijo. Pa spet nazaj v zapor. Potem sklene gladovno stavkati. Skoraj umre. Čisto na koncu ga komaj še prikličejo. Že čisto od drugje.
In potem sodišče.
In na sodišču končno ugotovijo, da je vse to resnično živa zmešnjava, da v resnici so vsi ti osumljenci nedolžni. In 3 leta zaprti mož je v resnici nedolžen, otrok, ki ga je obtožil, ga niti poznal ni.
Če nekdo hoče videti grešnika, ga more videti. Če grešnika ni, ga pa naredi.
Ta zgodba, povedana na približno (kolikor sem pač ujela filma) ni literarna in ni možna resnična - temveč je zares resnična.
Dogajala se je pred 10 leti (nekaj več in nekaj manj, od 2001 naprej) v Franciji.
Za nedolžne žrtve se je končala s tem, da je bilo jasno, da so njihova imena čista - in jasno je bilo, da je sodstvo naredilo grde napake in je zato tudi odgovarjalo. Glavni junak Marceaux se je prav tako lahko vrnil v svoj poklic, prevzel je pomembno mesto.
Sicer se pa marsikakšna zgodba ne konča tako jasno ... in marsikdaj ostajajo dvomi, koliko je kdo kriv - in včasih eni zelo verjamejo temu: Kjer je dim, je tudi ogenj.
Umazano ime vse prerado ostaja.
A v tem primeru je bila nedolžnost prepoznana. Na koncu je mama otroka, ki je obtožil precej ljudi pedofilije, odkrito povedala, da je nekatere obtožila zaradi zamere, nekaterih osumljencev, kot npr. zakoncev Marceaux, pa celo ni poznala. In verjela je svojemu otroku z obilno domišljijo - ta je moral na sodišču pokazati z roko ljudi, ki so ga zlorabili, pa sploh ni vedel, kdo je kdo, niti videl nekaterih nikoli ni, obtožil jih je pa po imenu.
So se ti ljudje mogli vrniti v svoje življenje?
Kolikokrat ni več mogoče skrpati skupaj življenja, odnosov ...
Koliko bolečine ostaja ...
Otroci glavnega junaka, ki so bili po različnih družinah in ki niso do očeta sploh smeli, so utrpeli veliko škodo. Potem, ko so mamo spustili, so njeni starši otrokom slabo govorili o zaprtem očetu. Njegov zakon je razpadel.
Kako je otroku, ki sliši, da je njegov oče zločinec?
Kako mu je - sploh če sam nikoli ni čutil, da bi bilo kar koli narobe ...?
Tako se lahko komurkoli od nas zgodi, da naenkrat, kot strela z jasnega, pride nekaj strašnega. Vsakemu se lahko zgodi, da naenkrat zve za svojca, za svojega najbližjega, da je naredil nekaj zelo hudega.
(Ob tem seveda pomislim tudi na to, kako je lahko strašno nekomu, ki je odraščal v prepričanju v samo dobroto partizanov, potem pa kapljajo novice, da ni bilo samo tako - in da je morda celo kakšen njegov najbližji naredil kaj zelo grdega. Težko je sprejeti, da naši dragi niso samo dobri ljudje.)
Mislim, da bi morali biti zelo previdni v svojih sodbah ...
Galerija (3)
PreslanoLjudje med sebojKrvavi pot
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
