Različni, a skupaj

V gozdu mojega otroštva se krasno počutim! Posamezne točke gozda so čisto enake, kot jih nosim v daljnih spominih. Posamezna drevesa so še vedno tam, kjer so vedno bila!
Obstojim očarana, ko opazim polno gob, vseh vrst so, med njimi prepoznam kot užitne le lisičke.
Rumeno se posveti izza listja. Hvaležno se sklonim ... Skoraj zraven raste rdeča gobica. In okrog je polno različnih gob, neznanih imen.
Kako lepo rastejo skupaj, ne ogrožajo se med seboj. Za vse je prostor ...

Tako si želim, da bi ljudje mogli rasti skupaj, različni, rumeni, rdeči, beli ... vseh vrst.
Da se ne bi čutili ogroženi drug od drugega.
In da se ne bi ogrožali med seboj.
Strupena (človeku strupena) goba mirno raste v gozdu in užitna (za človeka užitna) goba mirno raste, kjer ji je bilo dano ...
Želim si, da bi ljudje raznolikost med nami znali ceniti, spoštovati, je bili veseli ... da bi se kot ljudje sprejemali ... se pa znali paziti pred resničnimi nevarnosti, ki na nas prežijo.