Ranjena magnolija
Magnolija, tako lepa, tako nežna, tako mogočna s s
Magnolija, tako lepa, tako nežna, tako mogočna s svojim bogastvom razprtih cvetov.
Rasla je v vrtu ob zidu in kraljevala nad gredicami daleč naokrog.
A ni bilo samo to ... Bila je tudi - tik ob meji med sosedoma. Tako ni bila le vir veselja in navdušenja, postala je tudi vir prepirov. Enega soseda je motilo razkošje vej nad njegovimi gredami, tisti, čigar je pa magnolija bila, pa ni hotel nič slišati o tem, da bi magnolijo malo porezal.
Soseda sta si večkrat rekla neprijazne besede.
Mlada žena enega od njiju je trpela zaradi prepirov. Res je magnolija metala senco na njene gredice, toda to se ji ni zdelo nič tako zelo hudega. Magnolija je bila v pomladi vendar tako lepa! In tudi če ne bi bila, mir med sosedi je vreden več kot senca na gredici, je čutila ...
Rekla je Robertu, da v resnici magnolija ne moti. Da naj pusti soseda pri miru.
In sploh, da naj pusti magnolijo pri miru. Bala se je, da bo drevo porezal ... A njej se je zdelo, da v resnici drevo samo ne moti toliko, kot moti tisto, ko si človek vbije v glavo, kakšna je njegova pravica.
Robert je trmoglavil.
Iva je vsak dan s strahom pogledala na vrt.
In nekega dne, ko se je vrnila z dojenčkom v vozičku domov, je našla porezano magnolijo. Kako jo je zabolelo. Najraje bi se šla opravičit sosedu. Prosit milosti.
Ni mogla razumeti, da je res Robert vzel pravico v svoje roke.
Ni mogla razumeti, da je nekomu toliko do njegovih kapric.
Z bolečino v srcu je vzela dojenčka iz vozička in šla v hišo.
Večerilo se je.
Dete je bilo lačno.
Vzela ga je k sebi in sedla na kavč pod oknom.
Dete se je z usteci prisesalo nanjo in pilo. Tako ji je bilo lepo! Gledala je mali obrazek in se prepustila lepoti in občutju trenutkov. Samo sebe dati v hrano je neverjeten občutek sožitja s stvarstvom.
Hitro je padala noč. A ona in dete sta bila eno.
Naenkrat žvenket stekla tik za njima. Razbito steklo se je vsulo z okna. Tik za njenim hrbtom je ležal velik kamen.
Tesno je objela malo dete, ki se je ob hrupu prestrašilo.
Rasla je v vrtu ob zidu in kraljevala nad gredicami daleč naokrog.
A ni bilo samo to ... Bila je tudi - tik ob meji med sosedoma. Tako ni bila le vir veselja in navdušenja, postala je tudi vir prepirov. Enega soseda je motilo razkošje vej nad njegovimi gredami, tisti, čigar je pa magnolija bila, pa ni hotel nič slišati o tem, da bi magnolijo malo porezal.
Soseda sta si večkrat rekla neprijazne besede.
Mlada žena enega od njiju je trpela zaradi prepirov. Res je magnolija metala senco na njene gredice, toda to se ji ni zdelo nič tako zelo hudega. Magnolija je bila v pomladi vendar tako lepa! In tudi če ne bi bila, mir med sosedi je vreden več kot senca na gredici, je čutila ...
Rekla je Robertu, da v resnici magnolija ne moti. Da naj pusti soseda pri miru.
In sploh, da naj pusti magnolijo pri miru. Bala se je, da bo drevo porezal ... A njej se je zdelo, da v resnici drevo samo ne moti toliko, kot moti tisto, ko si človek vbije v glavo, kakšna je njegova pravica.
Robert je trmoglavil.
Iva je vsak dan s strahom pogledala na vrt.
In nekega dne, ko se je vrnila z dojenčkom v vozičku domov, je našla porezano magnolijo. Kako jo je zabolelo. Najraje bi se šla opravičit sosedu. Prosit milosti.
Ni mogla razumeti, da je res Robert vzel pravico v svoje roke.
Ni mogla razumeti, da je nekomu toliko do njegovih kapric.
Z bolečino v srcu je vzela dojenčka iz vozička in šla v hišo.
Večerilo se je.
Dete je bilo lačno.
Vzela ga je k sebi in sedla na kavč pod oknom.
Dete se je z usteci prisesalo nanjo in pilo. Tako ji je bilo lepo! Gledala je mali obrazek in se prepustila lepoti in občutju trenutkov. Samo sebe dati v hrano je neverjeten občutek sožitja s stvarstvom.
Hitro je padala noč. A ona in dete sta bila eno.
Naenkrat žvenket stekla tik za njima. Razbito steklo se je vsulo z okna. Tik za njenim hrbtom je ležal velik kamen.
Tesno je objela malo dete, ki se je ob hrupu prestrašilo.
Vedela je, da je to kazen za ranjeno magnolijo. Magnolija se ni branila sama. Branil jo je nekdo, ki si je tudi vzel pravico v svoje roke.
Pozno zvečer je sedela pod razbitim oknom in čutila z ranjeno magnolijo. Tudi v njenem srcu je bila rana.
Pozno zvečer je sedela pod razbitim oknom in čutila z ranjeno magnolijo. Tudi v njenem srcu je bila rana.
Galerija (4)
Srčne zgodbeDuša mi je žalostna
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
