Rad bi bil kot Bog
"Rad bi bil kot Bog," pravi naš 9-letnik.
"Rad bi bil kot Bog," pravi naš 9-letnik.
"Zakaj pa?" se pozanimam.
"Ker bi rad poznal misli drugih. Rad bi vedel, kaj mislijo ... To mora biti straaašno zanimivo!"
"Hmmm. Ampak zakaj bi bilo dobro vedeti, kaj drugi mislijo?"
"Ja ... kar tako ..."
"Veš ... saj včasih vemo, kaj kakšen drug misli. Imamo občutek, intuicijo. Nekaj tega izhaja iz tega, da precej poznamo ljudi, ki so nam bližnji. Kar je lahko zelo dobro, lahko pa tudi ne ... Npr. če veš, kaj ima nekdo zelo rad, mu lahko tisto daš, ne da bi vedno spraševal. ... Res je pa tudi, da si kakšen le domišlja, da ve, kaj nekdo drug razmišlja ali kaj čuti. Mu podtika misli, ki niso njegove. Recimo reče, da ti nisi hud, ti pa veš, da si. ... Včasih je kdo lahko krivičen in zelo grd, če verjame tem svojim mislim ali pa občutkom ... Je tako, kot da gledaš skozi okno z umazanim steklom, pa se ti zdi, da je tisto zunaj umazano, v resnici je pa umazano okno, ki bi ga lahko pomil ti ..."
"Hmmm ..."
"Lahko pa je to, da nekdo res vidi v dušo drugega, prav poseben dar ... Tako recimo kdaj kdo začuti drugega človeka, čeprav ga sploh ne pozna ... In če je človek dobrosrčen, je to lahko zelo dobro. Če pa ni, je pa lahko zelo hudo ..."
Še se pogovarjava o tem.
Zaključiva: "Najbrž je kar prav, da nismo kot Bog ..."
Oja, včasih bi bilo zanimivo vedeti, kaj misli nekdo drug.
Lepo je včasih začutiti misli, želje svojega bližnjega ... pa ne, da bi njegove misli zlorabil/a, temveč da bi mu morda pomagal/a uresničiti kaj takega, kar je njegova/njena velika in čista srčna želja.
Ja, tako bi bilo, če bi slutili, čutili resnične misli.
Ne pa da bi drugim le podtikali svoje želje, svoja predvidevanja.
Npr. včasih si zaljubljenec misli, kako ga ceni njegov "predmet" zaljubljenosti. Pa ni vedno tako.
Zelo lepo je, če nas to, kakor občutimo in slutimo druge ljudi, pripelje do res najboljših odločitev ...
Kako potem lahko kakšen tak spomin greje kakšnega človeka dolga leta. Ali pa vse do smrti.
Žal pa je vse preveč zlorab tega, kar ljudje nosimo v sebi ... in če bi vedeli več o notranjosti drug drugega, bi bilo lahko - žal - zlorab še več ...
Zato mislim, da je kar prav, da ne poznamo misli drugih ... Vsaj da ne smemo biti tako gotovi, da vemo. (Bi pa bilo lažje najti razne lopove, oja ... Ampak ...)
Vsaj nekaj naj ostaja zadeva posameznika. Naj pridejo misli in občutja na dan le, če konkreten človek to želi.
Je pa zelo lepo, če se človek zna izraziti ... Dobro je zanj. In lažje za tiste, ki jim ni vseeno zanj, kot če iščejo in tipajo, kaj in kako.
"Zakaj pa?" se pozanimam.
"Ker bi rad poznal misli drugih. Rad bi vedel, kaj mislijo ... To mora biti straaašno zanimivo!"
"Hmmm. Ampak zakaj bi bilo dobro vedeti, kaj drugi mislijo?"
"Ja ... kar tako ..."
"Veš ... saj včasih vemo, kaj kakšen drug misli. Imamo občutek, intuicijo. Nekaj tega izhaja iz tega, da precej poznamo ljudi, ki so nam bližnji. Kar je lahko zelo dobro, lahko pa tudi ne ... Npr. če veš, kaj ima nekdo zelo rad, mu lahko tisto daš, ne da bi vedno spraševal. ... Res je pa tudi, da si kakšen le domišlja, da ve, kaj nekdo drug razmišlja ali kaj čuti. Mu podtika misli, ki niso njegove. Recimo reče, da ti nisi hud, ti pa veš, da si. ... Včasih je kdo lahko krivičen in zelo grd, če verjame tem svojim mislim ali pa občutkom ... Je tako, kot da gledaš skozi okno z umazanim steklom, pa se ti zdi, da je tisto zunaj umazano, v resnici je pa umazano okno, ki bi ga lahko pomil ti ..."
"Hmmm ..."
"Lahko pa je to, da nekdo res vidi v dušo drugega, prav poseben dar ... Tako recimo kdaj kdo začuti drugega človeka, čeprav ga sploh ne pozna ... In če je človek dobrosrčen, je to lahko zelo dobro. Če pa ni, je pa lahko zelo hudo ..."
Še se pogovarjava o tem.
Zaključiva: "Najbrž je kar prav, da nismo kot Bog ..."
Oja, včasih bi bilo zanimivo vedeti, kaj misli nekdo drug.
Lepo je včasih začutiti misli, želje svojega bližnjega ... pa ne, da bi njegove misli zlorabil/a, temveč da bi mu morda pomagal/a uresničiti kaj takega, kar je njegova/njena velika in čista srčna želja.
Ja, tako bi bilo, če bi slutili, čutili resnične misli.
Ne pa da bi drugim le podtikali svoje želje, svoja predvidevanja.
Npr. včasih si zaljubljenec misli, kako ga ceni njegov "predmet" zaljubljenosti. Pa ni vedno tako.
Zelo lepo je, če nas to, kakor občutimo in slutimo druge ljudi, pripelje do res najboljših odločitev ...
Kako potem lahko kakšen tak spomin greje kakšnega človeka dolga leta. Ali pa vse do smrti.
Žal pa je vse preveč zlorab tega, kar ljudje nosimo v sebi ... in če bi vedeli več o notranjosti drug drugega, bi bilo lahko - žal - zlorab še več ...
Zato mislim, da je kar prav, da ne poznamo misli drugih ... Vsaj da ne smemo biti tako gotovi, da vemo. (Bi pa bilo lažje najti razne lopove, oja ... Ampak ...)
Vsaj nekaj naj ostaja zadeva posameznika. Naj pridejo misli in občutja na dan le, če konkreten človek to želi.
Je pa zelo lepo, če se človek zna izraziti ... Dobro je zanj. In lažje za tiste, ki jim ni vseeno zanj, kot če iščejo in tipajo, kaj in kako.
Galerija (1)
Bistre glavice
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
