"Žal mi je ... premladi ste, da bi vas smeli sprejeti v ZK!"

Učili smo se, da bo država odmrla!! Tega sem se spomnila, ko sva se s hčerjo pogovarjali o moji srednji šoli!

Pogovarjali sva se o mojih ocenah, povedala sem, da sem bila v 1. letniku pravdobra z dvojko.

Pa me je povprašala o tem.

V prvem letniku smo imeli veliko predmetov na urniku, mislim, da ene 18, zame je bilo v srednji zdravstveni šoli toliko vsega novega!

Imeli smo tudi obrambo in zaščito, učili smo se o bombah, puškah, mitraljezih, morali smo znati opisati recimo puško M48, pa o bojnih strupih smo se učili in o oklepnikih in še marsikaj. Morali smo znati povedati, kako se skrbi za puško. O kako smo se jezile! Našemu sicer simpatičnemu profesorju, ki si je na zelo zanimiv način brisal nos, imel je cel obred, smo godrnjale, da bomo me ranjence in bolne reševale, ne pa na ljudi streljale! Zakaj moramo znati vse o orožju!? Potem smo šli na strelišče in z vojaškimi puškami smo streljale v tarče. Ene sošolke so jokale od bolečin zaradi udarca puškinega kopita, ker niso dovolj dobro tiščale puške nazaj k rami.

Tudi za streljanje smo dobili ocene glede na število zadetkov.

No, tega predmeta nisem imela rada, te stvari so mi bile grozne, sem se pa na pamet učila, za oceno seveda.

Za samoupravljanje s temelji marksizma smo dobili novo mlado učiteljico, ki je zagnano začela z mislijo, kako bomo pridne, kako se bomo brez prisile učile. Mislim, da je želela ustvariti v razredu tako skupnost, kot smo se učili, da nekoč bo - v komunizmu.

Na začetku je vprašala za oceno samo tiste, ki so se javile. Sprva je dajala same dobre ocene, četudi sošolke niso kaj prida znale. Za vzpodbudo. Jaz nisem bila tako pogumna, da bi se javila. Počasi je profesorica ugotovila, da vsa ta enakost in bratsvo, o katerem nas je učila, v našem razredu nista obrodila sadov, sošolke so izkoriščale njeno prijaznost in se ne učile (in tudi vedenjsko je moj razred veljal za najslabšega) ... poostrila je kriterij in naenkrat so bile vse nove ocene slabe. Tako sem tudi jaz prišla le do dvojke.

Ne vem, kako bi danes ocenila knjigo, po kateri sem se učila, vsekakor takrat nisem kakšnih stvari nič razumela, sem se pa zelo učila, kakšne stvari seveda na pamet.

Nekatere stvari sem razumela in so mi nekaj časa predstavljale celo ideale: Učili smo se o družbenih ureditvah skozi zgodovino, poudarek je bil na tem, kako je kapitalizem strašen in kako smo mi lahko veseli, ker živimo v socialistični državi. Socializem je prehodna doba, mi potujemo v komunizem, tam države ne bo več, ker je ne bomo potrebovali, odmrla bo ... ne bo aparatov prisile, vojske, vsi bomo bratje in sestre med seboj. Ja, to sem razumela in bila navdušena, kako lepo bo! In vera da bo odmrla, so rekli. Nisem si čisto predstavljala, kako se bo to zgodilo, videla (tudi čutila) pa sem, da so verni ljudje nezaželjeni v naši državi. Vedela sem tudi, da v cerkvi sv. Jožefa Viba snema svoje filme.

V prvem letniku sem bila v internatu v družbeno-politični komisiji, v šoli pa v klubu OZN in v marksističnem krožku. Nisem imela kaj dosti pojma o tem, kar s(m)o govorili, sem pa hotela verjeti, da imajo prav. Kajti videla sem veliko krivic na svetu in proti koncu osnovne šole ugotovila, da se kristjanom dogaja polno krivic (drugih nisem poznala!), razmišljala sem, kje je Bog, da to dopušča!? Če je? sem plaho dodajala v mislih. Nisem mogla razumeti, ko sem videla, da bolje živijo tisti, ki ne hodijo v cerkev kot drugi. To je moja ocena povprečja v moje tedanjem okolju.

Torej če Bog ne pomaga, pravica pa vendar zagotovo nekje je!!

Morala sem spoznati še druge možnosti!

Tedaj, v mojem prvem letniku so sprejemali nove člane v zvezo komunistov. Profesorica, ki je vodila marksistični krožek, mi je rekla: "Žal mi je, ker ste še tako mladi, premladi ste, da bi vas smeli sprejeti v ZK!" Meni se je dobro zdelo, da sem tako lepo zapisana pri profesorici, toda o vstopu v stranko nisem razmišljala. Sploh pa po uboju Alda Mora, tedaj sem jasno videla, da niso vsi komunisti pošteni, kot sem mislila o sodobnih komunistih tedaj, da so (vedela sem, da so povojni poboji bili, a verjela, da je to preteklost in da se kaj takega nikoli več ne bo več zgodilo, saj so komunisti zagotovo pošteni!).

No, in pri samoupravljanju sem bila vprašana o samoupravnih interesnih skupnostih in take in podobne reči, znala sem kar dobro, toda profesorica zadnje mesece ni poznala milosti. Tudi do mene ne.

Bila sem vprašana in po tem ni vedela, kakšno oceno bi mi dala. Sedela je za katedrom in gledala moje ocene v redovalnici.

Potem je vprašala: "Kakšen uspeh boš imela?"

"Pravdobrega, če mi boste zaključili samoupravljanje tri!"

"Pa ravno ne bom ga!" je poudarjeno rekla in zaključila 2.

Toda profesorski zbor je potem odločil, da sem kljub dvojki pravdobra.

...

In zdaj pomislim, zaradi predmeta, pri katerem smo se učili neke stvari, ki se v resnici sploh niso izšle, ki pravzaprav sploh niso držale (odmrtje države, nepotrebnost represivnih organov, obljuba polne pravičnosti, bratstva, vsak bo dobil, kolikor bo potreboval ...), bi imela slabši uspeh ... Zaradi tega predmeta so bili tudi popravni izpiti. Ta predmet smo se kar precej učili, ure in ure ponavljali.

Zanimivo je, kako se vidi vpliv nekega časa na ljudi, tudi na šolstvo.

Vedno godrnjajo učenci, zakaj se morajo to in to učiti, da tega nikoli več ne bodo potrebovali.

Za nekatere stvari to res velja.

Nekatere stvari so znanje, samo ne tisto, ki bi ga vsak potreboval v svojem poklicu. Znanje so pa vseeno. Spadajo morda v splošno razgledanost.

"Šola" pa včasih zahteva tudi učenje stvari, ki se v bodočnosti pokažejo kot neresnice.

Doma sem zvedela delno drugačno zgodovino, kot je bila tista v učbenikih.

Vem, da je bila taka zgodovina (in morda tudi delčki kakšnih drugih predmetov) muka tudi za nekatere učitelje.

Določene stvari so pač morale biti v skladu s "konceptom države", v kateri smo živeli.