Neki očka je sklenil, da bo spore z otroki reševal v piceriji. Nekaj let je tako na vsake toliko šel s starejšo hčerko v picerijo - na nekakšen oče-hčerka zmenek.
Potem pa se je odločil peljati v picerijo tudi mlajšo hčerko.
Ko so jima postregli s pico, se je oče odločil, da hčerki pove, kako jo ima rad.
"Veš, hočem, da veš, da te imam rad in da si ti za naju z mamico zares nekaj posebnega. Ponosna sva nate!"
Potem je vzel vilico, da začne jesti, toda deklica je stegnila roko in jo položila na očetovo. Pogledal jo je in deklica je rekla z nežnim glasom: "Še enkrat, očka, še enkrat!"
In oče je hčerki še enkrat povedal, kako jo imata z mamo rada in jo cenita.
A ko je hotel začeti jesti, ga je hčerka spet prekinila ... znova in znova ga je prosila, naj ji še enkrat pove ...
(Zgodbico sem prebrala v knjižici Najlepši nasmeh, ki jo je napisal Bruno Ferrero.)
Kako vsi to potrebujemo, da vemo, da nas imajo najbližji radi.
Ne pozabimo tudi sami to dati vedeti svojim dragim ...
Lahko je zelo težko začeti ... če človek tega nikoli ni bil vajen in če tudi sam ni prejemal pohval, spodbud, tistih resničnih, zares iskrenih - ne le takih zaradi "lepšega" ... A kot pogosto je tudi tukaj prvi korak najtežji ...
Galerija (1)
Drobtinice kruhaSadovi drugihBiseri
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
