"Manipulacija" s časom

Ja, tako je! Nekdo manipulira s časom! Zakaj je bila predvčerajšnjim ta čas ura eno uro manj, kot je danes? Pa to sploh drži? Ali pa je morda ura enako, kot je bila včeraj, samo kazalci oz. številke kažejo drugače?

Ko se je začelo tole premikanje ure, mi je bilo strašno odveč. Prav tako otrokom. Sploh je otroke težje spraviti v postelje, ko je še dan.
Mislim, da imajo otroci v sebi neverjeten občutek za čas.
In potem jim nekdo meni nič tebi nič za silo ustaljen življenjski ritem premakne za eno uro!
Moja mama je vztrajala pri "naravnih" urah - po soncu - budilko je celo leto ohranjala naravnano po soncu - in po tej uri je hodila delat v hlev, tako vsaj naše krave in druge živali niso bile zbegane!
In kako se spominjam, ko smo delali na njivi ali kosili ali grabili seno, je mama pogledala, koliko je ura, preprosto tako, da se je obrnila proti nekemu hribu in stegnila roko v tisto smer. Iz sebe je naredila sončno uro! Po senci je vedela, koliko približno je res ura.
"Aha, pol poldne je!" je končno ugotovila in se odpravila domov, da porihta živino in skuha kosilo. Ostali smo pa nadaljevali z delom in komaj čakali, da bo zvonilo poldne, da bomo potem počasi smeli tudi mi domov - na kosilo.

Včeraj zvečer sem končno prestavila uro na svojem mobitelu - da ne bo težav z vstajanjem - in budilka je budila po ta novem času ... in mi smo vstali ... in to je to! - Kasneje sem razmišljala, da sem tako vstala, kot zmeraj, ko budi ura.
Se je kje poznala tale ura, ki je v prejšnji noči izginila? Sem (bila) bolj utrujena? Sem čutila? Ne vem ...
Ampak to mi je šele dalo misliti!
Otroci to verjetno čutijo. Ko so bili otroci manjši, sem tudi jaz premike ure zelo čutila, zdaj manj. Pogledam na uro - in se sprijaznim.
Nekdo nekaj spremeni, nekaj naravna na novo ... in mi sledimo tistemu. Če bi nekdo skrivaj premaknil ure, bi se morda začudili, koliko je šele ali že ura, in potem delali tako, kot bi delali sicer.
Na nek način se tako in podobno dogaja marsikdaj. (Tako je tudi z zakoni, predpisi, pravili ... Nekdo nekaj "izumi", mi godrnjamo, potem se pa navadimo ...)
Najprej se morda začudimo, potem protestiramo, godrnjamo, čutimo, da se je nekaj zrušilo ... potem pa mnogokrat enostavno samo pogledamo na "uro" - in sprejmemo, da tako pač je.
Ni tako pogosto v življenju?
Koliko v resnici živimo sami sebe, koliko niso naše misli, naša prepričanja stvar manipulacije?