"Kdaj bodo ljudje doumeli, da besede bolijo?" ... in da celo ubijajo ...
Življenje in smrt30. november 20145569 branj

"Kdaj bodo ljudje doumeli, da besede bolijo?" ... in da celo ubijajo ...

Ko sem preprosto pritrdila misli ob razbitem krožniku (da se kljub opravičilu n


Ko sem preprosto pritrdila misli ob razbitem krožniku (da se kljub opravičilu ne vrne prvotno stanje) in slišala tudi mnenje, da je misel "butasta", sem se potem pogovarjala o tej tematiki z ljudmi na različnih "koncih", ne le na blogu.

Nekateri se niso strinjali z menoj.
Recimo nekdo je rekel, kot da jaz nič ne dam na odpuščanje, kot da je nekdo, ki je "razbil" krožnik, obsojen za vse večne čase, v resnici pa obstaja odpuščanje itd.
No, to, da imam nekoga, ki je "razbil krožnik", za krivega vse življenje, je pač poenostavljanje.
Ne, ni tako enostavno. Ni poudarek na krivdi nekega posameznika, pač pa na posledicah, ki so. Posledice, ki jih nosi "krivec" (včasih celo življenje čuti) in posledice, ki jih nosi "žrtev".

Če je nekaj razbito, je razbito. Nekaterih stvari se pač res nikoli več ne da popraviti.
Ene stvari so kot življenje in smrt.

Večina ljudi, ki "razbije krožnik", ga ni nameravalo.
Ampak - večina teh ljudi bi bila bolj pozorna, bolj previdna v odnosih, če bi se zavedali, kako krhek je "krožnik".
In če bi bili bolj pozorni, bi marsikakšen krožnik ne bil razbit. Za zmeraj razbit.

In na to bi rada opozorila.

Da ne bi bilo potem prepozno.
Kajti iz razbitin se mnogokrat ne da narediti nič več res dobrega. Včasih pa niti razbitin potem ni več.
Ostajajo le grenki spomini. Kot npr. tukaj: "... je vsak dan po šoli prišla domov in mi rekla, da je ničvredna, grda in neumna. ... Govorili so ji, da je grda, neumna, da je nihče ne mara in naj se ubije ... Koliko življenj moramo izgubiti, da bodo ljudje doumeli, da besede bolijo?" Dvanajst let staro deklico so nadlegovali dve leti ... naredila je samomor.
"Razbit krožnik."
In od tu, še en dokončno "razbit krožnik":

"V Belgiji so namreč izsledili 16-letnika, ki je bil avtor nekaj grozilnih sporočil. Zdaj ga skrbi predvsem lastna koža. "To sr*** je resno. Dekle, ki je v poročilih. Hannah ... Samo en dan prej sem ji napisal, naj dobi raka in se ubije. Nisem vedel, da bo šlo tako daleč," je zapisal na spletu in dodal, da ga skrbi, da bo moral v zapor.

Družina dekleta ga sicer ne želi videti za zapahi, oče najstnice pravi, da si želi le, da bi mu spletni nasilneži povedali "zakaj".

Namesto njih odgovarjajo strokovnjaki. Med drugim zato, ker na spletu delujeta zakon anonimnosti in čredni nagon. Pa tudi zato, ker celo številni starši menijo, da je verbalno nasilje, pa naj bo v realnem ali virtualnem svetu, le "klasična mladostniška komunikacija"."



In ob tej grafiki z razbitim krožnikom ne morem mimo tega, kolikokrat ljudje jemljejo lahkotno izrečene, a pogosto grobe besede in dejanja kot "nič takega" ... In kot da je potem z besedo "oprosti" vse popravljeno ("Pa saj sem se vendar opravičil, zakaj še kar joka!" reče že kakšen majhen otrok.)
V resnici je lahko nekaj čisto drobnega, majhnega, a krutega, kar prevesi tehtnico - morda ena sama manj prijazna beseda, ki je priletela na kup hudega ...
Kot prižgana vžigalica na kup sena.

Odgovorni smo.
O tem razmišljam tudi ob mariborski zgodbi.
Smeli bi početi samo to, kar je v ljubezni ... in brez farizejstva in brez naslajanja ...

Nekaj možnih poti iskanja pomoči:
  • 112 Reševalna služba
  • 01 520 99 00 Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
  • 116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24h na dan)
  • 080 12 34 TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
  • Pomoč je na voljo pri osebnem zdravniku, psihologu, psihiatru, v času akutne stiske tudi pri dežurni zdravniški službi

Galerija (2)

Kepa soliLjudje med sebojŽivljenje in smrt
AK

Ana Kos

Avtorica bloga Sol Zemlje