"Kaj kupiti otroku, ki ima že vse?"

"Kaj kupiti otroku, ki ima že vse?" zaslišim za seboj, ko greva s hčerko skozi trgovino. Stisne me pri srcu. Kaj kupiti otroku, ki ima že vse! Koliko otrok je, ki imajo "vse"!

Pa imajo res vse?

Ali ne pomeni "vse" imeti več in več?

Takele stvari včasih nimajo mej ...

Kupiti darilo moramo, se spodobi, čeprav ima(mo) vse ...

Koliko enih razmišljanj včasih sproži, ko človek nekam gre ... in mora prinesti darilo. Prinesti darilo človeku, ki ima "vse" ... Včasih "ima" dosti več kot človek, ki naj bi prinesel darilo. Kako neki smo zašli tako daleč, da skorajda ne upamo na obisk - brez darila?

Koliko raznih luštnih drobnarij, morda celo kičastih, kupimo, ker kaj več ne moremo in ker človek itak nič ne potrebuje, morda bo pa vesel … in spodobi se!

Kdaj bomo prišli do tega, da morda ne bi bilo potrebno kupiti - nič? Tako bi bili dejansko tudi najbolj prijazni do narave. Morda bi začeli podarjati prost večer (najdražji/emu), prebrano pravljico otroku (torej branje in ne knjige same), večurno igro, pomoč v kuhinji, sprehod s teto, pozdrav neprijaznemu sosedu ...? Kaj pa, če bi najdražjim podarili modrino neba? Nočni sprehod pod zvezdami? Vse zvezde neba? Ali če bi se šli večer brez elektrike in se ob svečah ali v mraku pogovarjali?

Prav gotovo so ljudje, ki bi bili veliko bolj veseli polurnega pogovora kot velikega izbranega darila.

Včasih nas najbolj ogreje neko dejanje, ko se nečemu odrečemo in potem tistega nimamo - imamo pa morda v srcu nekaj zelo zelo toplega - in tisto je pravzaprav več, kot bi bilo darilo samo.

Otrokom pri verouku sem postavila vprašanje, česa bi bile bolj vesele njihove babice: čokolade ali da se pol ure pogovarjajo z njimi ... Oja, otroci vedo, česa! Ne pozabimo taveliki tega, kar je res bistveno. Najbolj pomembni so odnosi, najbolj pomembna je ljubezen med nami. Ki se veliko bolj kaže v toplini med nami kot v materialnih darilih.

.

Pred nami so decembrski prazniki. Tako da v svojem razmišljanju ne morem mimo njih.

Pri nas doma poznamo svetega Miklavža in že od malega smo otroke usmerjali v to, da smo na nek način mi vsi Miklavži, kadar drugim dajemo - in se ne hvalimo s tem, kaj smo podarili. Poudarjam to, da bi radi dajali in ne predvsem dobivali. Tako tudi majhne otroke spodbujam, da bi bili podobni Miklavžu …

Božička pri nas nikoli nismo imeli in za božič pri nas ni daril - jih pa seveda ne odklonimo, če kdo kaj da, za božič pač mi ne dajemo daril - šlo mi je do srca, ko je nekdo nekoč rekel, da je božično darilo Jezus. Škoda bi se mi zdelo, če bi ob tem prazniku veliko pozornosti preusmerjali na drugačna darila.

Tudi dedka Mraza pri nas ni, je (bil) le v moževi službi.

Postopoma pa se je v naši družini uveljavil praznik svetih treh kraljev na poseben način in z več razlogi - zato, da bi naši otroci ne bili preveč ogroženi ob drugih, ki imajo darila za božič in za novo leto, naši pa ne. Potem zato, ker so modri z »vzhoda« prinesli darila Jezusu; zakaj bi tudi naši otroci ne dobili daril? Predvsem pa se je ta praznik pri nas uveljavil kot praznik, kjer smo vsi pozorni do vseh. Na nek način je to splošni "Miklavž", ko vsak od družinskih članov misli na vse, in tako so soudeleženi kot darovalci tudi najmlajši. Tako postane to obdarovanje, ko lahko vsak vsakemu kaj podari … Včasih je tako ganljivo! Koliko veselja je ob tem, ko recimo nekdo dobi pomoč pri šolskem delu, drugi striženje (domače), tretji masažo, potem nekdo podari sprehod, jaz včasih najdem kakšen star šolski zvezek ali risbico in se spet vrne k lastniku …

Ob obdarovanju v naših časih in našem prostoru imejmo v mislih, da večina otrok precej sproti dobi vse, kar res potrebuje (in mnogi dobijo več, kot potrebujejo), in da bi morda tako mogli praznikom vnesti precej drugačno vsebino tudi skozi obdarovanja …

P.S.: Prispevek je objavljen tudi v zadnji Naši družini (12, 2014).