"In vitro"
Semenčica in jajčece. Vsako zase. Kaj je tisto, kar sproži nastanek novega življenja?
Semenčica in jajčece. Vsako zase. Kaj je tisto, kar sproži nastanek novega življenja?
Nek trenutek je, morda prav Božji dih, da se to zgodi.
Svet trenutek.
Kajti življenje je sveto.
Tadeja je sedela v večernem mraku in opazovala brezkončno nebo. Skrivnost vesolja je bila kot na dlani in vendar je ostajala skrivnost.
Prav tako se ji je zdelo, da je s spočetjem. Toliko vsega že vemo, a vendar nismo mi tisti, ki bi smeli polno odločati, "delati" življenje, narediti ga ...
Mi ljudje smo le pomočniki v stvarstvu. Mi smo tisti, ki sprejmemo življenje. Ki ponudimo sebe v dar, da zraste novo življenje!
Mnogo ljudi je, ki imajo težave z zanositvijo. Pa si srčno želijo imeti otroke. Spočeti, nositi, roditi, dojiti, vse tisto najbližje. Dati samega sebe, da lahko zaživi in zraste malo bitje, Človek.
Pravijo, tako kažejo tudi statistike, govorijo statistike, da ima vse več parov težave z zanositvijo, je razmišljala Tadeja.
Le zakaj? Kako je mogoče, v teh časih, ko je medicina toliko napredovala. Nastajajo nove bolezni, nove ovire, odstranijo neke ovire iz starih časov, pa nastanejo nove. Le zakaj?
Morda vpliva slabo na telo uporaba kontracepcije, sploh hormonske (zloraba?). Prav tako uporaba materničnega vložka. Morda vpliva na telo hrana, kaj vse pojemo, marsikdaj je polno čudnih dodatkov v njej. Tudi razna zdravila, ki so jih dobile živali, krave recimo ... Potem okolje samo. Morda pusti posledice prezgodnja spolnost ...
"Ti ne privoščiš otroka Miji!" ji je pred kratkim zabrusila sodelavka. Pogovarjali so se o težavah z zanositvijo. In Tadeja je povedala, kako ona čuti, ko se ji zdi, da tako imenovano spočetje v epruveti morda le ni etično. Zdi se ji, da so področja, kjer bi ljudje smeli le spoštljivo sprejeti danosti ... in ne za vsako ceno delati po svoje ... Oja, saj ve, kako je hudo ne imeti otrok - če se jih človek srčno želi.
Pozna tudi pare, ki se kljub vsemu vendar niso hoteli odločiti za spočetje "v epruveti, in vitro". En tak par je po dolgih bojih izročil svojo stisko Bogu, zaupal je, da bo tako, kot je zanju najbolje ... in tedaj je ona zanosila in srečno donosila zdravo dete.
V večernem mraku je Tadejo zazeblo. Pa je takoj začutila, da je ni zazeblo le zaradi hladu ... Streslo jo je, ko je razmišljala o stiski, v kateri sta znanca, mož in žena.
Uspešno sta zanosila in dobila otroka po metodi "in vitro". Po dolgotrajnih prizadevanjih, da bi dobila otroka.
A potem je žena zanosila naravno ... Ko sta vendar bila prepričana, da ne bosta nikoli imela otroka po čisto naravni poti. Veselo in hvaležno sta sprejela tudi tega otroka. A ni trajalo dolgo, da sta zanosila še enkrat, onadva, ki naj ne bi bila sposobna zanositi spontano oz. brez zdravniške pomoči!
Poleg vprašanja, kaj sedaj, so v njiju začela vrtati še vprašanja, kaj/kam sedaj z zarodki, ki so bili shranjeni v ustanovi, kjer sta sprejela biomedicinsko pomoč.
Čutila sta, da zarodki niso kar nekaj, čutila sta, da je to življenje, da je to del njiju ...
"Ne bi bila rada na njunem mestu!" je pomislila Tadeja.
Oja, rada se pa spomni na Lizo, ki je po mnogih žalostno zaključenih nosečnostih vendarle dočakala lastno dete, samo eno dete, nosečnosti je bilo pa veliko ...
Tukaj potem morda le ni vrtajočih vprašanj ... Vprašanj, ali je bilo prav ali pa morda ne ... Morda je tukaj prostor le za veselje, srečo, hvaležnost ...
"Upam, da je tako," je pomislila.
Kati, ki je poskusila zanositi z biomedinsko pomočjo, a ji ni uspelo, je potožila, kako je to strašno breme za njeno duševno stanje.
Ne samo to, da ni zanosila, čeprav je tako želela. Ne, zdelo se ji je, da je v njej nekaj temnega, težkega.
"Kot tale noč, črna ..., zame je spokojna, ko imam mir v sebi ..., a za ljudi, ki so polni nemira?" je pomislila Tadeja.
Spomnila se je na gospo Petro. Petra je vodila osebne pogovore z raznimi ljudmi v stiski. Tudi z ženskami, ki so si tako želele dobiti lastnega otroka in so skušale zanositi "in vitro".
"Depresija je pogosta spremljevalka teh žensk," je Petra razlagala Tadeji. "Saj je logično. Že sama neizpolnjena želja po otroku jo lahko dela depresivno. A poleg tega zdravniki pripravljajo telo ženske na bodočo zanositev. Tudi hormonsko. Nafilajo jo s hormoni.
In potem je trenutek D, ko se spočetje zgodi ... ali pa na žalost tudi ne. Če se spočetje ni zgodilo, je strašen padec hormonov, tistih, ki naj bi ščitili nosečnost.
Svet trenutek.
Kajti življenje je sveto.
Tadeja je sedela v večernem mraku in opazovala brezkončno nebo. Skrivnost vesolja je bila kot na dlani in vendar je ostajala skrivnost.
Prav tako se ji je zdelo, da je s spočetjem. Toliko vsega že vemo, a vendar nismo mi tisti, ki bi smeli polno odločati, "delati" življenje, narediti ga ...
Mi ljudje smo le pomočniki v stvarstvu. Mi smo tisti, ki sprejmemo življenje. Ki ponudimo sebe v dar, da zraste novo življenje!
Mnogo ljudi je, ki imajo težave z zanositvijo. Pa si srčno želijo imeti otroke. Spočeti, nositi, roditi, dojiti, vse tisto najbližje. Dati samega sebe, da lahko zaživi in zraste malo bitje, Človek.
Pravijo, tako kažejo tudi statistike, govorijo statistike, da ima vse več parov težave z zanositvijo, je razmišljala Tadeja.
Le zakaj? Kako je mogoče, v teh časih, ko je medicina toliko napredovala. Nastajajo nove bolezni, nove ovire, odstranijo neke ovire iz starih časov, pa nastanejo nove. Le zakaj?
Morda vpliva slabo na telo uporaba kontracepcije, sploh hormonske (zloraba?). Prav tako uporaba materničnega vložka. Morda vpliva na telo hrana, kaj vse pojemo, marsikdaj je polno čudnih dodatkov v njej. Tudi razna zdravila, ki so jih dobile živali, krave recimo ... Potem okolje samo. Morda pusti posledice prezgodnja spolnost ...
"Ti ne privoščiš otroka Miji!" ji je pred kratkim zabrusila sodelavka. Pogovarjali so se o težavah z zanositvijo. In Tadeja je povedala, kako ona čuti, ko se ji zdi, da tako imenovano spočetje v epruveti morda le ni etično. Zdi se ji, da so področja, kjer bi ljudje smeli le spoštljivo sprejeti danosti ... in ne za vsako ceno delati po svoje ... Oja, saj ve, kako je hudo ne imeti otrok - če se jih človek srčno želi.
Pozna tudi pare, ki se kljub vsemu vendar niso hoteli odločiti za spočetje "v epruveti, in vitro". En tak par je po dolgih bojih izročil svojo stisko Bogu, zaupal je, da bo tako, kot je zanju najbolje ... in tedaj je ona zanosila in srečno donosila zdravo dete.
V večernem mraku je Tadejo zazeblo. Pa je takoj začutila, da je ni zazeblo le zaradi hladu ... Streslo jo je, ko je razmišljala o stiski, v kateri sta znanca, mož in žena.
Uspešno sta zanosila in dobila otroka po metodi "in vitro". Po dolgotrajnih prizadevanjih, da bi dobila otroka.
A potem je žena zanosila naravno ... Ko sta vendar bila prepričana, da ne bosta nikoli imela otroka po čisto naravni poti. Veselo in hvaležno sta sprejela tudi tega otroka. A ni trajalo dolgo, da sta zanosila še enkrat, onadva, ki naj ne bi bila sposobna zanositi spontano oz. brez zdravniške pomoči!
Poleg vprašanja, kaj sedaj, so v njiju začela vrtati še vprašanja, kaj/kam sedaj z zarodki, ki so bili shranjeni v ustanovi, kjer sta sprejela biomedicinsko pomoč.
Čutila sta, da zarodki niso kar nekaj, čutila sta, da je to življenje, da je to del njiju ...
"Ne bi bila rada na njunem mestu!" je pomislila Tadeja.
Oja, rada se pa spomni na Lizo, ki je po mnogih žalostno zaključenih nosečnostih vendarle dočakala lastno dete, samo eno dete, nosečnosti je bilo pa veliko ...
Tukaj potem morda le ni vrtajočih vprašanj ... Vprašanj, ali je bilo prav ali pa morda ne ... Morda je tukaj prostor le za veselje, srečo, hvaležnost ...
"Upam, da je tako," je pomislila.
Kati, ki je poskusila zanositi z biomedinsko pomočjo, a ji ni uspelo, je potožila, kako je to strašno breme za njeno duševno stanje.
Ne samo to, da ni zanosila, čeprav je tako želela. Ne, zdelo se ji je, da je v njej nekaj temnega, težkega.
"Kot tale noč, črna ..., zame je spokojna, ko imam mir v sebi ..., a za ljudi, ki so polni nemira?" je pomislila Tadeja.
Spomnila se je na gospo Petro. Petra je vodila osebne pogovore z raznimi ljudmi v stiski. Tudi z ženskami, ki so si tako želele dobiti lastnega otroka in so skušale zanositi "in vitro".
"Depresija je pogosta spremljevalka teh žensk," je Petra razlagala Tadeji. "Saj je logično. Že sama neizpolnjena želja po otroku jo lahko dela depresivno. A poleg tega zdravniki pripravljajo telo ženske na bodočo zanositev. Tudi hormonsko. Nafilajo jo s hormoni.
In potem je trenutek D, ko se spočetje zgodi ... ali pa na žalost tudi ne. Če se spočetje ni zgodilo, je strašen padec hormonov, tistih, ki naj bi ščitili nosečnost.
Že običajno ženske čutimo nihanja v cilkusu, tukaj so ta nihanja še dodatno hormonsko sprožena, vali so še večji. In temu lahko sledijo depresije. Depresije zaradi žalosti, ker ni tako željene nosečnosti, kot tudi depresija zaradi samih hormnonskih nihanj." Tako ji je razlagala gospa Petra.
Človek mnogo ve, mnogo stvari obvlada, a vendar, je razmišljala Tadeja, ni absolutni gospodar. Če je s svojo pametjo iznašel načine, da lahko pokuka v materin trebuh in opazuje življenje skorajda od vsega začetka, je morda to predvsem zato, da živi v polnem in globokem spoštovanju in občudovanju ... In hvaležnosti za danosti.
Tadeja je opazovala zvezde ... ob ozvezdju, ki oblikuje črko W ali M - kakor pač vidi človek - ob Kasiopeji se je spomnila na Marjano. Pred veliko leti sta se precej družili, potem sta šli vsaka svojo pot.
Pred kratkim sta se srečali na nekem koncertu.
Kako si, kje živiš, si poročena, imaš otroke? Taka in podobna vprašanja so deževala. Marjana je rekla, da je poročena, srečno poročena, a da otrok nimata. Da sta to sprejela, da je taka njuna pot. A da če bi si jih zelo zelo želela, bi šla v posvojitev. "Vem, da so otroci, ki čakajo na starše. Otroci, ki morda niso zdravi, pa jih nihče ne vzame za svoje," je rekla Marjana.
"Ja, tako je, žal ..." je pomislila Tadeja.
Noč je spokojno dihala, na Tadejinih ustnicah se je oblikovala tiha prošnja, naj vendar na zemlji zaživi ljubezen ... ljubezen do vseh, tudi do tistih, ki jih nihče noče, ker morda niso po "standardu". Hvaležno se je spomnila na prijatelja, ki sta posvojila bolnega otroka. In ga sprejela z vso ljubeznijo.
"Če bi bila jaz na tem, da ne bi mogla zanositi ..." Misel se je rodila. Odgovor se je počasi oblikoval prav v srcu. "Vsem otrokom ljubezen!"
Človek mnogo ve, mnogo stvari obvlada, a vendar, je razmišljala Tadeja, ni absolutni gospodar. Če je s svojo pametjo iznašel načine, da lahko pokuka v materin trebuh in opazuje življenje skorajda od vsega začetka, je morda to predvsem zato, da živi v polnem in globokem spoštovanju in občudovanju ... In hvaležnosti za danosti.
Tadeja je opazovala zvezde ... ob ozvezdju, ki oblikuje črko W ali M - kakor pač vidi človek - ob Kasiopeji se je spomnila na Marjano. Pred veliko leti sta se precej družili, potem sta šli vsaka svojo pot.
Pred kratkim sta se srečali na nekem koncertu.
Kako si, kje živiš, si poročena, imaš otroke? Taka in podobna vprašanja so deževala. Marjana je rekla, da je poročena, srečno poročena, a da otrok nimata. Da sta to sprejela, da je taka njuna pot. A da če bi si jih zelo zelo želela, bi šla v posvojitev. "Vem, da so otroci, ki čakajo na starše. Otroci, ki morda niso zdravi, pa jih nihče ne vzame za svoje," je rekla Marjana.
"Ja, tako je, žal ..." je pomislila Tadeja.
Noč je spokojno dihala, na Tadejinih ustnicah se je oblikovala tiha prošnja, naj vendar na zemlji zaživi ljubezen ... ljubezen do vseh, tudi do tistih, ki jih nihče noče, ker morda niso po "standardu". Hvaležno se je spomnila na prijatelja, ki sta posvojila bolnega otroka. In ga sprejela z vso ljubeznijo.
"Če bi bila jaz na tem, da ne bi mogla zanositi ..." Misel se je rodila. Odgovor se je počasi oblikoval prav v srcu. "Vsem otrokom ljubezen!"
Potem so priplavale misli, kako včasih ljudje hočejo za vsako ceno oblikovati svet. Oblikovati, prav zares! Spreminjati obličje Zemlje. Kaj vse naredijo, da bi bilo zadoščeno njihovim ambicijam. Včasih gredo preko trupel.
Priplaval je spomin, spomin na neko zgodbo. Iskala je v mislih naslov knjige, kjer je zgodba zapisana, a se ni mogla spomniti.
"Pa saj je vseeno, če ne vem naslova, je pomislila. Ampak vsebina, joj, to je res strašno."
Neka družina je imela hčerko. Čisto majhna je zbolela za levkemijo. Prvo krizo je srečno preživela. Potem so zdravniki staršem svetovali, da zanosijo natančno določeno, izbrano deklico, ki bo lahko pomagala svoji starejši bolni sestrici. In tako je bila spočeta natančno določena deklica, nosilka genov, ki so bili skladni z geni bolne sestrice. In že ob rojstvu je bilo jasno, da je najbolj pomembna pomoč sestrici, ki je bila tedaj stara nekaj let.
Tako je mala sestrica postala dajalka krvi sestrici, kasneje kostnega mozga, mnogo časa je preživela v bolnišnici, s cevkami povezana s sestrico ... in tam nekje v začetku najstniških let naj bi sestri dala eno svojo ledvico. Vse to se je enostavno pričakovalo od nje. A tedaj se je mlajša sestrica uprla, skušala je po sodni poti zaščititi samo sebe.
Ali je zgodba resnična? Morda le fiktivna, možna? Tadeja ni vedela, a sporočilo je bilo zelo močno. Druga deklica menda ja ni bila na svetu samo zato, da bo lahko živela starejša sestra!?
Prav je, da svet napreduje, toda če ni vedno prisotno spoštovanje samega sveta in spoštovanje vseh ljudi, lahko napredek skrene iz pravih tirnic. In potem ni več dobro.
"Naj bo vendar dobro vsem ljudem!" je Tadeja zašepetala v noč.
Priplaval je spomin, spomin na neko zgodbo. Iskala je v mislih naslov knjige, kjer je zgodba zapisana, a se ni mogla spomniti.
"Pa saj je vseeno, če ne vem naslova, je pomislila. Ampak vsebina, joj, to je res strašno."
Neka družina je imela hčerko. Čisto majhna je zbolela za levkemijo. Prvo krizo je srečno preživela. Potem so zdravniki staršem svetovali, da zanosijo natančno določeno, izbrano deklico, ki bo lahko pomagala svoji starejši bolni sestrici. In tako je bila spočeta natančno določena deklica, nosilka genov, ki so bili skladni z geni bolne sestrice. In že ob rojstvu je bilo jasno, da je najbolj pomembna pomoč sestrici, ki je bila tedaj stara nekaj let.
Tako je mala sestrica postala dajalka krvi sestrici, kasneje kostnega mozga, mnogo časa je preživela v bolnišnici, s cevkami povezana s sestrico ... in tam nekje v začetku najstniških let naj bi sestri dala eno svojo ledvico. Vse to se je enostavno pričakovalo od nje. A tedaj se je mlajša sestrica uprla, skušala je po sodni poti zaščititi samo sebe.
Ali je zgodba resnična? Morda le fiktivna, možna? Tadeja ni vedela, a sporočilo je bilo zelo močno. Druga deklica menda ja ni bila na svetu samo zato, da bo lahko živela starejša sestra!?
Prav je, da svet napreduje, toda če ni vedno prisotno spoštovanje samega sveta in spoštovanje vseh ljudi, lahko napredek skrene iz pravih tirnic. In potem ni več dobro.
"Naj bo vendar dobro vsem ljudem!" je Tadeja zašepetala v noč.
P.S.: Zgodbo sem sestavila iz več resničnih zgodb. Upam, da sem uspela prikazati etična vprašanja, ki se mi porajajo ob nenaravnem spočetju. Poleg drugega to, kam z zarodki, ki ostanejo. Stran? :-(( Potem izbiranje in prebiranje, kateri zarodek ja, kateri ne ... Ali sme človek vzeti življenje tako zelo konkretno v svoje roke?! To je razmišljanje, je iskanje ... in ni sojenje ... (In je laično, ni znanstveno.)
Galerija (1)
Srčne zgodbeDar življenja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
