"Hočem imeti še kaj od življenja!" in "da bi imeli življenja v obilju!"
Poznala sem človeka, ki je na starost zapustil svojo ženo, češ da hoče imeti še kaj od življenja.
Poznala sem človeka, ki je na starost zapustil svojo ženo, češ da hoče imeti še kaj od življenja.
In kaj je imel potem od življenja? Ljubica ga je zapustila, zbolel je (mogoče je bilo obratno) in umrl prej kot bivša žena. In umrl je lahko šele, ko ga je obiskala bivša žena in mu rekla, da mu odpušča.
Kaj torej je imel od življenja?
Koliko hudega je bilo zaradi tega, ker je hotel doseči izpolnitev svojih želja.
Ta zgodba me je zelo prizadela. In ostaja močno v spominu.
Nikakor si pa nisem mislila, da bom srečala še več takih in podobnih ljudi. Predvsem moških.
Nisem si mislila, da bom srečevala ljudi, ki hočejo "kaj imeti od življenja", navsezadnje pa potem sploh niso tako srečni, kot so mislili, da bodo. Takih in podobnih zgodb je veliko. Sem jih od blizu "gledala" in čutila.
"Hočem imeti kaj od življenja." (Kaj? Na kakšen način? Koliko žrtev bo zato? Kdo bo "plačal"?)
"Le enkrat živim ..." (Res: le enkrat. Zato je še bolj pomembno, kako živim!)
"Nimam pravice do pet minut sreče?" (Imam. Ampak ... pet minut "sreče" nima vrednosti, če bo potem 50 let hudo. In ne samo meni, saj sem vendar v življenju vpet med ljudi in odgovoren še za kaj več kot le za lastno rit. Če s tistimi petimi minutami zrušim nekaj, česar ne bi smel/a, npr. zaupanje ljudi, se najbrž niso splačale.)
Kaj je bilo narobe - je bilo kaj narobe? -, da človek, star 60, 70 let ugotovi, da ni imel "nič od življenja"? Kaj je sploh "imeti življenje"?
Vsak človek ima tudi krize, ima padce, v življenju so nihanja ...
Ampak samo tako rastemo. Samo tako zorimo.
Popolnoma brez kriz na vseh svojih področjih niti ne napredujemo.
Kaj se zgodi s človekom, da potem enkrat, ko je vendar živel kot trden, zrel, stabilen človek, naenkrat npr. prevara in/ali zapusti sozakonca, izstopi iz duhovništva, naredi nekaj popolnoma drugače, kot je pravzaprav vedno govoril, delal. Kaj, kako pa je mislil?
V resnici tako zelo globoko spozna, da je neka druga pot prava oz. da ni prava tista, po kateri je hodil doslej?
V kakšnem primeru sme zdaj stopiti na drugo pot, čisto drugačno?
Kdaj je druga pot res tista prava, pa zanjo prej ni vedel?
Kaj niso pogosto te poti le nekakšni izhodi iz trenutne stiske, podaljševanje mladosti, beg iz lastnih problemov tja, kjer "problemov" ni ... pri ljubici je vendar samo lepo, prijetno, nihče te ne gleda grdo itd. Pri svojih ljudeh, ženi, možu, sobratih duhovnikih moraš kaj urediti, če pa greš drugam, si pa prost ... svoboden! Svoboden? Pa ja! Človek, ki ne dela dobro, se samo ujame v tisto svojo svobodo. Nič posebno dobrega nima od svobode, ki prizadene druge, posledično pa tudi njega!
In ko sem že omenila izstop duhovnika - če ima duhovnik otroka, bi - po mojem mnenju - moral izstopiti pri priči - otrok očeta potrebuje. In ne da čaka mesece ali celo leta.
Če se že nekdo odloči za kakšne "prekrške", naj pošteno stoji za tem.
Vsi hrepenimo po tem, da bi imeli kaj od življenja.
Vendar ni vse, kar nas mika, tisto, kar nas bo resnično osrečilo.
Kakšna hrepenenja zadoščajo sama sebi (sem prepričana), mnoge simpatije lahko ostanejo pri simpatijah in to je dovolj in najlepše.
Če kdo vstopa v neko že obstoječo zvezo, tvega zelo hude stvari, ki jih lahko povzroči. In zdi se mi, da bo "srečen" morda le pet minut ... potem pa nič več.
Res, vsi si želimo sreče. Preproste sreče, miru v srcu.
Želimo si imeti kaj od življenja.
Kako že je rekel Jezus?
Takole: "... Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10, 10 - 11 - iz odlomka o dobrem pastirju)
"Največ" življenja bo imel tisti, ki bo živel po Jezusovem nauku = po vesti.
Največ življenja bo imel tisti, ki bo pozoren tudi do drugih. Ki ne bo mislil le nase.
Tisti, ki se odreče kakšnim svojim željam zaradi višjih ciljev, naredi največ za svoje življenje.
In kaj je imel potem od življenja? Ljubica ga je zapustila, zbolel je (mogoče je bilo obratno) in umrl prej kot bivša žena. In umrl je lahko šele, ko ga je obiskala bivša žena in mu rekla, da mu odpušča.
Kaj torej je imel od življenja?
Koliko hudega je bilo zaradi tega, ker je hotel doseči izpolnitev svojih želja.
Ta zgodba me je zelo prizadela. In ostaja močno v spominu.
Nikakor si pa nisem mislila, da bom srečala še več takih in podobnih ljudi. Predvsem moških.
Nisem si mislila, da bom srečevala ljudi, ki hočejo "kaj imeti od življenja", navsezadnje pa potem sploh niso tako srečni, kot so mislili, da bodo. Takih in podobnih zgodb je veliko. Sem jih od blizu "gledala" in čutila.
"Hočem imeti kaj od življenja." (Kaj? Na kakšen način? Koliko žrtev bo zato? Kdo bo "plačal"?)
"Le enkrat živim ..." (Res: le enkrat. Zato je še bolj pomembno, kako živim!)
"Nimam pravice do pet minut sreče?" (Imam. Ampak ... pet minut "sreče" nima vrednosti, če bo potem 50 let hudo. In ne samo meni, saj sem vendar v življenju vpet med ljudi in odgovoren še za kaj več kot le za lastno rit. Če s tistimi petimi minutami zrušim nekaj, česar ne bi smel/a, npr. zaupanje ljudi, se najbrž niso splačale.)
Kaj je bilo narobe - je bilo kaj narobe? -, da človek, star 60, 70 let ugotovi, da ni imel "nič od življenja"? Kaj je sploh "imeti življenje"?
Vsak človek ima tudi krize, ima padce, v življenju so nihanja ...
Ampak samo tako rastemo. Samo tako zorimo.
Popolnoma brez kriz na vseh svojih področjih niti ne napredujemo.
Kaj se zgodi s človekom, da potem enkrat, ko je vendar živel kot trden, zrel, stabilen človek, naenkrat npr. prevara in/ali zapusti sozakonca, izstopi iz duhovništva, naredi nekaj popolnoma drugače, kot je pravzaprav vedno govoril, delal. Kaj, kako pa je mislil?
V resnici tako zelo globoko spozna, da je neka druga pot prava oz. da ni prava tista, po kateri je hodil doslej?
V kakšnem primeru sme zdaj stopiti na drugo pot, čisto drugačno?
Kdaj je druga pot res tista prava, pa zanjo prej ni vedel?
Kaj niso pogosto te poti le nekakšni izhodi iz trenutne stiske, podaljševanje mladosti, beg iz lastnih problemov tja, kjer "problemov" ni ... pri ljubici je vendar samo lepo, prijetno, nihče te ne gleda grdo itd. Pri svojih ljudeh, ženi, možu, sobratih duhovnikih moraš kaj urediti, če pa greš drugam, si pa prost ... svoboden! Svoboden? Pa ja! Človek, ki ne dela dobro, se samo ujame v tisto svojo svobodo. Nič posebno dobrega nima od svobode, ki prizadene druge, posledično pa tudi njega!
In ko sem že omenila izstop duhovnika - če ima duhovnik otroka, bi - po mojem mnenju - moral izstopiti pri priči - otrok očeta potrebuje. In ne da čaka mesece ali celo leta.
Če se že nekdo odloči za kakšne "prekrške", naj pošteno stoji za tem.
Vsi hrepenimo po tem, da bi imeli kaj od življenja.
Vendar ni vse, kar nas mika, tisto, kar nas bo resnično osrečilo.
Kakšna hrepenenja zadoščajo sama sebi (sem prepričana), mnoge simpatije lahko ostanejo pri simpatijah in to je dovolj in najlepše.
Če kdo vstopa v neko že obstoječo zvezo, tvega zelo hude stvari, ki jih lahko povzroči. In zdi se mi, da bo "srečen" morda le pet minut ... potem pa nič več.
Res, vsi si želimo sreče. Preproste sreče, miru v srcu.
Želimo si imeti kaj od življenja.
Kako že je rekel Jezus?
Takole: "... Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce." (Jn 10, 10 - 11 - iz odlomka o dobrem pastirju)
"Največ" življenja bo imel tisti, ki bo živel po Jezusovem nauku = po vesti.
Največ življenja bo imel tisti, ki bo pozoren tudi do drugih. Ki ne bo mislil le nase.
Tisti, ki se odreče kakšnim svojim željam zaradi višjih ciljev, naredi največ za svoje življenje.
Galerija (1)
Kepa soliŠčepec soli
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
