Stiskala sta se pod napuščem - dva otroka v ponošenih plaščkih, ki sta jih že zdavnaj prerasla.
"Imate kaj starega papirja, gospa?"
Imela sem delo. Hotela sem reči ne - potem pa sem zagledala njune noge. V tankih sandalcih, premočenih od sodre.
"Pridita, pripravila vama bom skodelico vročega kakava."
Nič se nismo pogovarjali. Njuni mokri sandalci so puščali odtise na tleh.
Postregla sem jima s kakavom in prepečencem z marmelado, da bi ju okrepila za mraz zunaj.
Nato sem se vrnila v kuhinjo in se spet začela ukvarjati s proračunom za gospodinjstvo...
Tišina v sprednji sobi me je prešinila. Pogledala sem noter.
Deklica je imela prazno skodelico v rokah in jo gledala. Deček je tiho vprašal: "Gospa... ali ste bogati?"
"Če sem bogata? Ljubi Bog, ne!" Ozrla sem se po svojih zdelanih prevlekah na naslonjačih.
Deklica je odložila skodelico nazaj na krožniček - previdno.
"Vaše skodelice se ujemajo s krožnički."
Njen glas je bil star, poln lakote, ki ni bila iz želodca.
Nato sta odšla, z zavoji papirja sta se varovala pred vetrom. Nista se zahvalila. Ni se jima bilo treba. Naredila sta več kot to.
Skodelice in krožnički iz navadnega modrega porcelana. Toda ujemali so se. Poskusila sem krompir in pogrela omako.
Krompir in mesna omaka, streha nad glavo, moj mož z dobro, redno službo - tudi to se je ujemalo.
Odmaknila sem stola od kamina in počistila dnevno sobo. Blatni odtisi sandal na mojem podu os bili še vedno vlažni.
Pustila sem jih. Naj ostanejo tam, za primer, da pozabim, kako zelo bogata sem.
Marion Doolan
(Zgodbo sem skopirala ... tako zelo se je dotaknila mojega srca, da si želim, da se še kakšnega!)
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
