"Adama in Eve v resnici sploh ni bilo!"
Pristopila je starejša gospa s 7-letnim dečkom. "Vpisal
Pristopila je starejša gospa s 7-letnim dečkom.
"Vpisala bi ga k verouku," mi je rekla. "Moj vnuček je. Samo nima nobene prave podpore, njegova starša ne hodita v cerkev. Če bo rad hodil k verouku, bo hodil, če ne bo maral, pa pač ne bo."
Gledali sva se z gospo, začutila sem veliko simpatijo. Vedela sem, koliko gospe pomeni, da bi vnuček hodil k verouku. A skozi zid vsekakor ne bomo rinili.
Jonatan (izmišljeno ime) je bil prijazen in vesel. In ko se je verouk začel, je z veseljem prihajal. Vedno, vsak teden. Redno je delal naloge, vedno je sodeloval.
Ko smo se pogovarjali o nebesih, sem rekla otrokom: "Ne vem, kako je tam, verjamem pa, da je najlepše! Naj vsak pomisli, kdaj mu je najlepše, pa bo povedal. Primerljivo s tem najlepšim so nebesa, tako si jih jaz predstavljam. A kako je zares tam, ne vemo."
Potem vsak otrok pove, kdaj mu je najlepše, naštevajo: ko se igrajo, ko imajo rojstni dan, ko gredo na obisk ...
Ko je na vrsti Jonatan, se mi zazre v oči - s svojimi tako sijočimi očkami: "Meni je pa najlepše pri veroku!"
Bila sem pretresena!
In tako sva se srečevala vsak teden.
A potem enkrat je spet prišel, a bil je jezen, grdo je gledal izpod čela, ni pa nič povedal, kaj je narobe.
In naslednjič ga ni bilo. Zaskrbelo me je.
In še naslednjič ga tudi ni bilo.
"Je bil v šoli? sem spraševala otroke.
"Bil!"
Kaj je z Jonatanom? Kaj se dogaja? Kontakta z družino pravzaprav nimam, saj je babica rekla, da na podporo staršev ne morem računati. Ali babica živi z njimi? Telefona nimam. Naslov vem, toda ne morem iti kar do njih.
Potem se je pa zgodilo, da sem Jonatana srečala na cesti.
"O, Jonatan, veš, kako sem te vesela! Pogrešam te pri verouku!"
Očke so mu zažarele - in naslednjič je bil pri veroku, kot da se nič ne bi zgodilo. Kot da bi nikoli ne izostal.
A potem kar naenkrat reče: "Adama in Eve v resnici nikoli ni bilo!" Izstreli!
Aha, to je to, pomislim.
A od kod ta ugotovitev?
"Kdo pravi, da Adama in Eve nikoli ni bilo?" vprašam.
Otroci zakličejo: "Učiteljica v šoli!"
"Učiteljica? A se v šoli učite o Adamu in Evi?"
"Neeeee!"
Naenkrat razumem. V šoli se je torej nekaj zgodilo. Vedela sem, da je nekaj bilo, saj sem opažala, da so veroučenci, ki so bili sicer v določenem razredu v šoli (vsi v istem!) nekako protestirali. Ne samo Jonatan, ki nekaj časa potem ni hotel hoditi k verouku. Otroci iz drugih razredov oz. drugih šol teh "težav" niso imeli.
A zdaj je Jonatan tukaj, otroci so tukaj. In jaz sem z njimi.
Iz papirja izrežem srček.
"Veste, kaj je tole?" vprašam
"Srček," zavpijejo.
"Kaj srček predstavlja?"
"Ljubezen!"
"Ja! A pa srček je ljubezen?" vprašam in pomigam s papirjem.
"Ne!"
"Tako je! Srček ni ljubezen. Jo pa predstavlja. Zato, da včasih lažje kaj povemo. Adama in Eva sta prva človeka na zemlji, piše v Svetem pismu. A to je bilo tako straaašno daaaleč nazaj, da marsikaj ni natančno znano. Ni bilo fotoaparatov, ni bilo kamer, kako bi natančno vedeli, kako je bilo.
Zagotovo pa je nekoč bil prvi človek, so bili prvi ljudje. In v stari zgodbi, ki je čisto na začetku Svetega pisma, sta prva človeka pač Adam in Eva. Besedi imata pomen: prvi človek, zemljak in možinja - iz moža - ker po tej zgodbi je bil najprej Adam, Eva pa šele potem, iz njega."
Še dolgo se pogovarjamo o Adamu in Evi, o tem, kako sta dobila nalogo, kako sta nalogo izpolnila ... Adam in Eva predstavljata prve ljudi na Zemlji.
"Vpisala bi ga k verouku," mi je rekla. "Moj vnuček je. Samo nima nobene prave podpore, njegova starša ne hodita v cerkev. Če bo rad hodil k verouku, bo hodil, če ne bo maral, pa pač ne bo."
Gledali sva se z gospo, začutila sem veliko simpatijo. Vedela sem, koliko gospe pomeni, da bi vnuček hodil k verouku. A skozi zid vsekakor ne bomo rinili.
Jonatan (izmišljeno ime) je bil prijazen in vesel. In ko se je verouk začel, je z veseljem prihajal. Vedno, vsak teden. Redno je delal naloge, vedno je sodeloval.
Ko smo se pogovarjali o nebesih, sem rekla otrokom: "Ne vem, kako je tam, verjamem pa, da je najlepše! Naj vsak pomisli, kdaj mu je najlepše, pa bo povedal. Primerljivo s tem najlepšim so nebesa, tako si jih jaz predstavljam. A kako je zares tam, ne vemo."
Potem vsak otrok pove, kdaj mu je najlepše, naštevajo: ko se igrajo, ko imajo rojstni dan, ko gredo na obisk ...
Ko je na vrsti Jonatan, se mi zazre v oči - s svojimi tako sijočimi očkami: "Meni je pa najlepše pri veroku!"
Bila sem pretresena!
In tako sva se srečevala vsak teden.
A potem enkrat je spet prišel, a bil je jezen, grdo je gledal izpod čela, ni pa nič povedal, kaj je narobe.
In naslednjič ga ni bilo. Zaskrbelo me je.
In še naslednjič ga tudi ni bilo.
"Je bil v šoli? sem spraševala otroke.
"Bil!"
Kaj je z Jonatanom? Kaj se dogaja? Kontakta z družino pravzaprav nimam, saj je babica rekla, da na podporo staršev ne morem računati. Ali babica živi z njimi? Telefona nimam. Naslov vem, toda ne morem iti kar do njih.
Potem se je pa zgodilo, da sem Jonatana srečala na cesti.
"O, Jonatan, veš, kako sem te vesela! Pogrešam te pri verouku!"
Očke so mu zažarele - in naslednjič je bil pri veroku, kot da se nič ne bi zgodilo. Kot da bi nikoli ne izostal.
A potem kar naenkrat reče: "Adama in Eve v resnici nikoli ni bilo!" Izstreli!
Aha, to je to, pomislim.
A od kod ta ugotovitev?
"Kdo pravi, da Adama in Eve nikoli ni bilo?" vprašam.
Otroci zakličejo: "Učiteljica v šoli!"
"Učiteljica? A se v šoli učite o Adamu in Evi?"
"Neeeee!"
Naenkrat razumem. V šoli se je torej nekaj zgodilo. Vedela sem, da je nekaj bilo, saj sem opažala, da so veroučenci, ki so bili sicer v določenem razredu v šoli (vsi v istem!) nekako protestirali. Ne samo Jonatan, ki nekaj časa potem ni hotel hoditi k verouku. Otroci iz drugih razredov oz. drugih šol teh "težav" niso imeli.
A zdaj je Jonatan tukaj, otroci so tukaj. In jaz sem z njimi.
Iz papirja izrežem srček.
"Veste, kaj je tole?" vprašam
"Srček," zavpijejo.
"Kaj srček predstavlja?"
"Ljubezen!"
"Ja! A pa srček je ljubezen?" vprašam in pomigam s papirjem.
"Ne!"
"Tako je! Srček ni ljubezen. Jo pa predstavlja. Zato, da včasih lažje kaj povemo. Adama in Eva sta prva človeka na zemlji, piše v Svetem pismu. A to je bilo tako straaašno daaaleč nazaj, da marsikaj ni natančno znano. Ni bilo fotoaparatov, ni bilo kamer, kako bi natančno vedeli, kako je bilo.
Zagotovo pa je nekoč bil prvi človek, so bili prvi ljudje. In v stari zgodbi, ki je čisto na začetku Svetega pisma, sta prva človeka pač Adam in Eva. Besedi imata pomen: prvi človek, zemljak in možinja - iz moža - ker po tej zgodbi je bil najprej Adam, Eva pa šele potem, iz njega."
Še dolgo se pogovarjamo o Adamu in Evi, o tem, kako sta dobila nalogo, kako sta nalogo izpolnila ... Adam in Eva predstavljata prve ljudi na Zemlji.
Nehote pomislim, v kakšno stisko je spravila vsaj enega otroka učiteljica, ki je otrokom najbrž povedala svoje mnenje zelo avtoritativno. In v kateri šolski predmet spada zgodba o Adamu in Evi?
Copyright-Odsrcadosrca-2011
Copyright-Odsrcadosrca-2011
Galerija (1)
Bistre glaviceSrčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
