Pustite odprta vrata!

Hana opazi v hodniku gospo, ki ne ve, kam, vidi se, da je negotova ... pa jo vpraša: "Iščete koga?"

Gospa pove ime ... "Moja prijateljica je. Saj leži pri vas, kajne, tako so mi rekli."

Ravno pred sobo te gospe stojita! Ampak ... ta bolnica je malo prej umrla ...

Hana se narahlo dotakne obiskovalke in tiho reče: "Ja, prav v tej sobi je ... A je zjutraj umrla ..."

Obiskovalkin obraz spreleti velika žalost. Težko ji je. Morda se ji zdi, da je zamudila ... da je prepozno tukaj ...

"Lahko stopite kar v sobo, da jo vidite, da se poslovite ... gospa je še v sobi." Skupaj vstopita.

Pokojna s spokojnim izrazom na obrazu leži na postelji. V rokah ima vejico cvetoče fuksije. Obraz je mil, lep ... miren. Videti je kot deklica. Na mizici zraven gori svečka in meče migetajočo svetlobo v rahlo temačen dan.

Obiskovalka obstoji ... v kotičkih oči jo pečejo solze. Hana reče: "Če želite, lahko skupaj zmoliva za vašo prijateljico."

Gospa pokropi pokojno z blagoslovljeno vodo, ki je na mizici, naredi križ in začne glasno moliti, Hana se ji pridruži.

"Če želite, ste lahko še sami v sobi," potem reče Hana. Želi ji dati možnost, da se v miru poslovi od pokojne ...

"Samo vrata pustite odprta!" zaprosi gospa. Rahlo nelagodje je čutiti ... ni kar tako biti sam ob mrtvem človeku ...

"Seveda. Lahko vam skuham kavo ali čaj. Bi?"

"Čaj bi. Potem."

Kasneje sedeta skupaj k čaju. Gospa hvaležno vzame v roke skodelico z vročo tekočino. Objema jo z dlanema in srka po malem čaj ... in pripoveduje o svoji prijateljici. O tem, kako je bila posebna, čisto posebna, pa tako dragocena ...

Zahvaljuje se za to, ker gori svečka ob pokojni. In ker ima rožico. Na nek način so to tako nepomembne stvari, tako drobne in nepomembne, po drugi strani pa prav drobne stvari lepšajo življenje ...

Potem se obiskovalka poslovi ... žalostna, a mirna ...