Pust in šemljenje - od najstarejših časov naprej ...

Potem ko smo se seznanili z nastankom Cilkinih kroglic in krofov, pojdimo še bolj v samo izročilo šemljenja, pustovanja, karnevalov ...

Pust ... Danes je pustovanje v naših krajih zelo raznoliko. Ponekod je to bolj ali manj pohajanje otrok s tisto znano: "Mate kaj za pusta hrusta?"
Meni je veliko lepše, če otroci zapojejo tisto pesmico, da prinašajo pomlad.
Od zdavnaj je veljalo in ponekod še vedno velja, da obisk šem prinaša srečo in dobro letino.

Včasih je veljalo, da se smejo šemiti samo moški. Včasih je tudi veljalo, da šemam ne smemo ničesar zameriti, da imajo do vsega, kar počno, nekakšno nenapisano pravico. Pa so počele šeme marsikaj: teple, mazale s sajami, s pepelom, polivale z vodo ...
Joj, kako močan spomin imam na šeme, ki so prišle k nam, ko sem bila majhna, bili so odrasli, čudno oblečeni, imeli so brezove metle in zgledali so prav grozljivi. Zbežala sem in se skrivala pod streho, kjer sem dolgo ležala na betonu, saj nisem vedela, če so še ali jih ni več ...
Nekako ujema se, da razposajenemu pustu sledi resen čas - post.
A nekoč ni bilo tako.

Šemili so se ljudje že pred deset tisoč in več leti! Najprej menda zato, ker so menili, da se v našemljenemu naseli duh rajnega prednika. Pozneje, ker se je našemljen človek lahko približal duhu ali duhovom, ki oživljajo naravo in ji gospodujejo. Tako naj bi šemljenje izhajalo tako iz čaščenja prednikov (manizem) in čaščenja duhov, ki živijo v naravi, dajejo rodovitnost (animizem, animatizem)...
Sprva šeme niso bile smešne, pogosto so bile celo grozljive, saj si je samo tak upal zemljan pred nevidnega duha!

S koncem srednega veka se je marsikaj spremenilo. Z renesanso so se začeli karnevali - "Carne vale!" (ital. - lat.) - "Meso, zdravstvuj!" Srednji vek, ki je bil naravnan v onostranstvo, renesansa pa je sprostila radoživo tuzemsko bivanje. Karneval je bil izbruh novega življenjskega občutja! Zajel je tudi ženske, ki se prej niso smele šemiti. Tako so se začele v mestni sredini šemiti tudi ženske, medtem ko je na vaseh še ne tako dolgo nazaj veljalo, da se smejo šemiti le moški (ko sem bila jaz otrok, so se v mojih krajih šemili samo moški, okolica Polhovega Gradca).

Šemljenje je v srednjem veku zgodaj prestopilo tudi cerkveni prag, v cerkvenih igrah so nastopali hudiči, Herod, vojaki ...
Pustno norenje se omenja šele v prvi polovici 17. stoletja.
S pojavom šemljenja se je srečala tudi znanost, vsa področja znanosti. Dušeslovci ugotavljajo, da tiči v človeku potreba po šemljenju - kdaj pa kdaj mora človek zapustiti svoj "jaz", mora zaživeti v "šemski svobodi", da se znebi notranjih napetosti. Kdaj pa kdaj pride pri tem do kršenja pravil v družbi.
Zato je tudi bil marsikje odpor do šem(ljenja).

Protireformacija je pospravila marsikaj, a pustne norčije so ostale. Prav tako se je zgodilo v razsvetljenstvu in janzenizmu, toda pustne norčije so ostale.
Sredi 18. stoletja so bile prepovedane šeme na cestah, toda to ni dolgo veljalo.
Sploh je pa mestni karneval s svojim svobodnim in samovoljnim šemljenjem našel pot tudi na deželo. Šemiti so se začele tudi ženske. Ostanki starodavne obrednosti so začeli bledeti ...

Vir: Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, prva knjiga, Družina, Ljubljana 1989